Največja palma na svetu
Palm Džumeira Umetni arhipelag je pred dvajsetimi leti dubajsko obalo podaljšal za kar 520 kilometrov
Umetni arhipelag je pred dvajsetimi leti dubajsko obalo podaljšal za kar 520 kilometrov.
Pred 55 leti so v obalnih vodah nerazvitega puščavskega emirata Dubaj odkrili nafto, kar je povzročilo radikalno preobrazbo mesteca in njegove okolice. Zgolj v prvih sedmih letih je število prebivalstva naraslo za 300 odstotkov, Dubaj pa se je s prihodki od nafte zavihtel med najbogatejše in najbolj ekstravagantne kraje sveta. Ker zaloge črnega zlata pod puščavskim peskom naglo usihajo, si poskuša emirat svetlo prihodnost zagotoviti z luksuznim turizmom. Popotnike, željne blišča, privablja z megalomanskimi objekti, kot sta, denimo, najvišja stolpnica na svetu in seveda orjaški umetni otok v obliki palme.
V letošnjem juniju je minilo dvajset let od začetka gradnje arhipelaga Palm Džumeira, ki je dubajsko obalo podaljšal za kar 520 kilometrov in sprožil val gradenj umetnih otočij še večjih razsežnosti in še bolj kičastih oblik. Celo Izola se je vdala skušnjavi in načrtovala otoček v obliki delina. Številne takšne načrte, ki so po dubajskem uspehu kot gobe po dežju nastajali po vsem svetu, je prekinila šele inančna kriza.
Ker puščavski pesek, material, ki ga ima Dubaj na pretek, za gradnjo podvodnih temeljev ni primeren, so morali iz Perzijskega zaliva izkopati okoli 120 milijonov kubičnih metrov peska, iz gora pa so pripeljali sedem milijonov ton skal, ki sestavljajo valobrane. Otok je tako masiven, da so si pri gradnji pomagali kar s satelitskimi posnetki. Če bi iz vsega tega peska in skal zgradili dva metra visok zid, bi bilo materiala dovolj, da bi z njim trikrat ovili Zemljo, poroča CNN.
Kljub temu da je gradnja potekala dlje, kot je bilo načrtovano, so se prvi prebivalci naselili že leta 2006. Ko bo gradnja stanovanj in vil končana, naj bi na otoku živelo kar 120.000 ljudi, družbo pa jim bo delalo 20.000 turistov in vrsta turističnih znamenitosti.
Da bi pritegnili čim več petičnih gostov, so postavili še največji vodnjak na svetu, letos pa se je dolgi vrsti ekstravagantnosti pridružilo odprtje razgledne ploščadi na 52-nadstropni stolpnici v središču otočja. Prvih dvajset let je bilo namreč otok v celoti mogoče videti zgolj iz helikopterja ali letala.
Temne plati palmovega otočja
Palm Džumeria je nedvomno spomenik zmožnostim sodobne tehnologije, a hkrati bahave potratnosti, slabega okusa in izjemne neenakosti. Vsa tehnološka modernizacija ni modernizirala emirata, ki je še vedno monarhija, že skoraj dve stoletji pa ga vodi ista družina. Vsaka kritika monarhije je strogo prepovedana, veljajo skrajno nazadnjaški zakoni, kršiteljem grozijo drakonske kazni.
Rast dubajske metropole temelji na poceni delovni sili, uvoženi iz najrevnejših azijskih držav, in večina od četrt milijona tujih delavcev živi v razmerah, ki so po mnenju organizacije Human Rights Watch nehumane. Delavci, ki bi se hoteli upreti in stavkati, tvegajo najmanj polletno zaporno kazen, večina slabo plačanih so za povrhu žrtve trgovine z ljudmi ali prisilnega dela. Izjemno razširjena je tudi prisila v spolno delo. Že zaradi kritik takšnega stanja na družbenih omrežjih se je več vzhodnoazijskih delavcev znašlo v ječah emirata.
Tudi Palm Džumeria neposredno je vse prej kot nesporen projekt. Številni znanstveniki opozarjajo, da sta se zaradi umetnega otočja močno spremenili podvodna flora in favna, poleg tega se je povečala erozija obale. Greenpeace je otok označil za brazgotino in opozoril na onesnaženje koralnih grebenov, ki ga je povzročila gradnja. Svetovni sklad za naravo pa je leta 2006, torej takoj po zgraditvi otoka, ekološki odtis Združenih arabskih emiratov ocenil kot najvišjega na svetu.