O pljunku in poljubu
Marko Pokorn dr. medicinskih znanosti, scenarist in dramatik Morda bomo morali pljuvalnike spet postaviti na vse ključne točke javnega življenja, saj je vsesplošno pljuvanje danes postalo družbena norma.
Kot otroci smo na dvorišču tekmovali v pljuvanju. Zmagal je tisti, ki je pljunil najdlje. Pljunek je bilo treba skrbno shrkati iz nosu in žrela, saj je bila slina premalo kompaktna za medcelinski projektil. A kljub temu da sem igral blokflavto in znal umetelno in močno pihniti, se mi v pljuvanju trudu navkljub nisem uspelo proslaviti. So bili pač drugi boljši. Pa še mimoidoči so nas kregali, ker smo svinjali tla na Ferantu, ki je takrat veljal za nobel sosesko.
S puberteto je prišlo na vrsto poljubljanje: za plašne, ki so trpeli za bolj ali manj blago obliko ilemafobije (strahu pred poljubljanjem) v obliki opazovanja, za malo pogumnejše in družabne kot kuševanje, za najbolj zagnane pa zalizovanje, ki je na plesih lahko trajalo več ur in je zahtevalo posebno dihalno tehniko, predvsem pa dovolj sline.
Slino izločajo žleze, ležeče ob ustni votlini. Dnevno je nastane do litra in pol, večino pogoltnemo in recikliramo, nekaj je izpljunemo. Njena glavna sestavina je voda, v njej so beljakovine, organske spojine in soli. Ker vsebuje encim amilazo, ki razgrajuje škrob v enostavne sladkorje, kruh dobi sladek okus, če ga dlje žvečimo. Del sline se izloča stalno, del pa občasno, pod vplivom drugih, predvsem duševnih dejavnikov. Tako občutek strahu navadno spremljajo suha usta, jezo pa povečano slinjenje.
V slini pogosto najdemo povzročitelje bolezni, najpogosteje v njej plavajo herpesvirusi, med prebolevanjem covida pa sars-cov-2. Od sline smo si pri dokazovanju koronavirusa veliko obetali zaradi lahkotnosti odvzema vzorca, saj ni treba drezati v hipoizo, pač pa preiskovanec bodisi pljuva v posodico, žveči blazinico, ki nam jih v usta tlačijo zobozdravniki, ali pa sesa za ta namen razvito medicinsko liziko. Žal pa je virusa v slini precej manj kot v nosnih globinah in je za njegovo zaznavo uporaben edino PCR, cenejši in povsod dostopni antigenski testi pa so za dokaz koronavirusa v slini (kljub zatrjevanju proizvajalcev in ponudnikov testiranja) neprimerni.
Šolski primer bolezni, ki se prenaša s poljubom, je mononukleoza. Ko se vname ljubezen, tičita novopečena zaljubljenca v vseh pogledih veliko skupaj. Pri tem drug drugega lahko nehote osrečita z darilom v obliki epstein-barrovega virusa, ki povzroča mononukleozo in se občasno, ne da bi to spremljali kakršnikoli bolezenski znaki, izloča v slini. Za bolezen je poleg zelo slabega počutja, dolgotrajne visoke vročine in utrujenosti (ki je marsikaterega vrhunskega športnika stala kariere), povečanih bezgavk, vranice in jeter, značilen tudi zelo neprijeten zadah, ki okuženemu veje iz ust, v katerih tičijo ogromni, z zelenobelkastim gnojem pokriti mandlji. Takšna okužba je odličen preizkus nove zveze, o čemer sem, pozabljiv, kot sem, že pisal: če zaljubljenca kljub grozljivemu zadahu obolele/-ga ostaneta skupaj, bosta ostala skupaj še na vekov veke.
S poljubom se poleg virusov lahko prenesejo tudi bakterije: ob klasičnem desetsekundnem intimnem poljubu se v novo ustno votlino preseli 80 milijonov bakterij. Ni naključje, da imajo zvesti zakonci, ki si z leti postanejo podobni, tudi v ustih sorodne bakterije, ki najpogosteje poseljujejo površino jezika.
Obstaja več vrst poljuba, od diplomatsko prijateljskega, namenjenega starim tetam in predsednikom prijateljskih vlad, pri katerem se z licem dotaknemo lica druge osebe in pri tem simbolično kušnemo zrak, takega, kjer veselo, skrbno ali ljubeče prislinimo ustnice na lice, usta (ali kakšen drug priložnosti primeren del telesa) poljubljane osebe (ali stvari, na primer zmagovalnega pokala, medalje ali v potu lastnega obraza na zasebni fakulteti bolj ali manj prigarane diplome) do francosko nespodobnega »jezikoslovnega« poljuba.
Družbe imajo do poljubljanja različen odnos – tako je v Sredozemlju in na Balkanu pogosto in zelo sprejemljivo, medtem ko je v islamskem svetu precej manj razširjeno. Ponekod v Afriki se ne poljubljajo, da ne bi kdo komu tako ukradel duše. A v veliki večini ostalega sveta je poljub nekaj vsakdanjega. Tudi v politiki je poljub sprejemljiv in celo zaželen, lahko pa vas stane ministrski položaj, če pri tem kršite lastna koronavirusna pravila in predvsem če pri tem poljubljano osebo, ki ni vaša žena, nespoštljivo grabite za zadnjo plat, kot je to pred kratkim storil zdaj že bivši britanski zdravstveni minister.
Ker slina vsebuje protimikrobne učinkovine, se okužbe s poljubom kljub prisotnosti virusov in bakterij prenašajo le malokdaj; še več, slina celo ščiti pred okužbo, zato si tako ljudje kot živali nagonsko ližemo rane. Težava je le, da je pri poljubljanju zelo težko vzdrževati varno razdaljo med nosovoma, ki preprečuje prenos okužb dihal in znaša približno meter in pol. Zato včasih poljub življenja, kakor pravimo oživljanju usta na usta, poleg tega da v življenje vrne oživljanega, lahko ogrozi življenje oživljevalca.
Nazaj k pljuvanju, ki je bilo družbeno sprejemljivo vse do začetka 20. stoletja. Takrat so vsepovsod kraljevali pljuvalniki, v katere so ljudje pljuvali prežvečeni tobak ali pa krvavkaste izpljunke iz jetičnih pljuč. Ko pa je žvečenje tobaka izpodrinilo kajenje in so se ljudje začeli zavedati kužnosti tuberkuloze, so pljuvalniki romali v ropotarnico zgodovine.
A morda jih bomo morali spet postaviti na vse ključne točke javnega življenja, saj je vsesplošno pljuvanje danes postalo družbena norma. Predvsem bi jih za zagotavljanje socialne higiene, da bi se izognili pretiranemu svinjanju, morali postaviti na socialna omrežja. Kajti naslednja stopnja odraščanja družbe, ko bo mladostno predrzni pljunek izpodrinil zrelo spoštljivi rokoljub, je za zdaj le pobožna želja.