Vse spremembe na enem mestu

Poletna vročina in priprave na počitniški premor so v ozadje nekoliko potisnili tudi davčne spremembe, a gotovo bo ta tema postala predmet nasprotovanj političnih in interesnih polov še pred ponovnim jesenskim zagonom. Davčne spremembe so nujne. Slovenija je malo odprto gospodarstvo, zato je nujno, da je poslovno okolje konkurenčno. Toda če smo še pred nekaj leti razpravljali predvsem o davčnih prerazporeditvah, je tako razmišljanje zdaj še precej zgrešeno. Kar nekaj evropskih držav, tudi gospodarske velesile so v zadnjih nekaj letih opazno zmanjšale davčne obremenitve, brez iskanja novih davkov. Tudi naši severni sosedi so pred približno petimi leti zastavljeno davčno reformo oglaševali kot prvo reformo, ki davkoplačevalcem ne bo nič vzela, ampak le vrnila. Ob menjavi vlade je lani prišlo do prilagoditve davčne reforme, predvsem v smeri spodbujanja okoljskih ciljev, toda jedro reforme ostaja nespremenjeno. Avstrija je opazno razbremenila plače. Seveda pa takšna reforma zahteva celovit pristop, saj je treba narediti celovito projekcijo tudi na odhodkovni strani. In prav ta pri slovenskih davčnih spremembah manjka. Ne zgolj teh, ki se pripravljajo zdaj, ampak je manjkala tudi pri večini prejšnjih. Da ne bo pomote, davčne razbremenitve, tako doma kot v tujini, ne prinašajo znižanja davčnih prihodkov, ampak praviloma le počasnejšo rast. A težava Slovenije je, da je kar okoli tri četrtine javne porabe v Sloveniji »zakoličene« z zakoni in drugimi akti. Še več, za pretežni del te porabe je načrtovana rast, ne glede na razmere.

Vsaka prilagoditev je zato zelo težavna, in če se zgodi, je to bodisi začasno bodisi na škodo socialnih pravic, ki naj bi jih pobrani davki zagotavljali davkoplačevalcem.

Takšen način načrtovanja javnih financ bo morala Slovenija prekiniti. In to bi morala narediti tudi ob pripravi davčne reforme. Zato je zelo pomembno, da se davčne spremembe sprejemajo v paketu, ne ločeno, še pomembneje je, da ministrstvo za finance jasno predstavi projekcije davčnih prilivov po davčnih spremembah in morebitne potrebne prilagoditve izdatkov.

Avstrija je ob predstavitvi davčnih razbremenitev nazorno dokazala, da se bodo davčni prilivi povečali in da zaradi tega ne bo izgubil nihče. Seveda so projekcije vključevale kar opazne optimizacije. Del teh je bil tudi na račun tega, da so razbremenitve prinesle manjšo potrebo po davčnem nadzoru, posledično pa so se zmanjšali stroški pobiranja davkov.

Podobnih prilagoditev v Sloveniji ni. Na strani porabe praviloma nastajajo zgolj prerazporeditve. Uradi in agencije se ustanavljajo, in ko je njihov cilj izpolnjen, se jim najde »nove izzive«.

Ob spremembah, ki se pripravljajo v Sloveniji, pogrešam tudi povezavo davčne in pokojninske reforme ( in širše tudi zdravstvene reforme).

To je še posebno pomembno pri uvedbi socialne kapice ( ta se sicer sprejema v sklopu administrativnih razbremenitev). Predlagatelji uvedbo socialne kapice zagovarjajo predvsem z nujno izenačitvijo obremenitev plač z drugimi državami EU. A to je le eden od argumentov. Vprašati se je treba tudi, zakaj večina evropskih držav sploh ima socialno kapico? Odgovor je jasen. Cilj uvedbe socialne kapice je, da si lahko bolje plačani sami zagotovijo socialno varnost in s tem razbremenijo socialno blagajno.

Ob uvedbi socialne kapice bi bilo zato smiselno izvesti tudi celovito pokojninsko reformo, s katero bi spodbudili sistematično pokojninsko varčevanje. Varčevalni pokojninski stebri imajo zdaj le marginalen pomen v slovenskem pokojninskem sistemu in tudi demografski sklad te podobe ne bo spremenil. Hkrati pa ima Slovenija eno slabših demografskih projekcij v EU. S spremembo pokojninske zakonodaje bi si davkoplačevalci, ki jim bo socialna kapica zvišala prihodke, večji del pokojnine lahko privarčevali. S tem pa ne bi bili manj odvisni od realno vse nižje državne pokojnine.

Davčna reforma zahteva celovit pristop, saj je treba narediti celovito projekcijo tudi na odhodkovni strani.