Kužne pesmi za kužne čase
Tibor Mihelič Syed Katalena je izdala popandemični album o pandemiji
Skupina Katalena je po naključju nastala pred dvajsetimi leti na glasbenih delavnicah v Črmošnjicah. Vsa ta leta deluje v isti postavi: Vesna Zornik (vokal), Polona Janežič (klavir, orgle), Boštjan Gombač (klarinet, sopranski saksofon, krilovka, vokal), Boštjan Narat (kitara, vokal), Robert Rebolj (tolkala) in Tibor Mihelič Syed (baskitara, električna kitara). S slednjim smo se pogovarjali o novem albumu Kužne pesmi, ki je pred kratkim izšel pri založbi Pivec, ter o tradiciji in sodobnosti, urbanosti in ruralnosti, svetem in posvetnem.
Zdenko Matoz
Kužni časi so kot nalašč za kužne pesmi. Se vam je ideja za tak album kar vsiljevala?
Ideja o takem albumu je začela zoreti že v času prvega epidemičnega vala. Hitro nam je namreč bilo jasno, da bomo potrebovali nekakšen katalizator, kanal, ki nam bo omogočal predelati in razumeti vse tegobe, o katerih smo vedeli, da se bomo z njimi srečali prav vsi. Zelo hitro je bil zasnovan koncept, ki pa je bil sprva rahlo drugačen. Prvotna ideja je namreč predvidevala album, ki bi nastal, ne da bi se glasbeniki sploh srečali. Mreža pomenov in tem je ostala, formo ustvarjanja pa smo hitro podvrgli bolj konvencionalnim načinom našega siceršnjega delovanja.
Pandemija je močno zaznamovala vse, zlasti pa glasbenike, saj je prepoved koncertov oziroma njihovo pretirano omejevanje zamajalo glasbeno sceno.
Če pustimo inančne težave ob strani, kar je globalni problem vseh glasbenikov, ugotavljamo, da je precej upadla tudi naša izvajalska forma. Muziciranje v vadbenem prostoru ni isto kot igranje pred občinstvom.
Vedeli smo, da bomo kot skupina ta izziv časa preživeli le z ustvarjalnostjo. Hkrati smo ravno ta izziv vzeli kot inspiracijo. Katalena v srži delovanja vedno poskuša osmišljati tradicijo, zgodovino nekega dogodka ali pojma tako, da ga poskuša povezati z doživljanjem posameznika znotraj skupnosti v sedanjosti. In obratno, seveda. Glede na zgodovino epidemij na področju naše države se nam je dejansko tak koncept albuma ponudil sam.
Hoteli smo razumeti izkušnje naših prednikov in skozi vzorce delovanja ljudi v tistih časih detektirati današnje razmere na način, ki nas je popeljal do ugotovitve, da se časi spreminjajo, ljudje pa precej manj. Razlike seveda obstajajo. Naši predniki so se obračali po pomoč k Vsemogočnemu, danes zveličanje skorajda zahtevamo od znanosti. Namesto k božjemu se danes nekateri raje obračajo k človeku s kompleksom boga, ne glede na to, kako jih ta v svoji topoglavosti ponižuje.
A zametke teh pojavov je bilo mogoče najti tudi v minulih časih, ravno zato so nekatere pesmi tako zanimive.
Ste sploh našli dovolj kužnih pesmi?
Katalena od tretjega albuma Kmečka ohcet, ko smo na konceptualni ravni postavili nov način ustvarjanja, deluje po zelo strukturiranem konceptu. Na prvih dveh albumih smo slovenske ljudske pesmi iz različnih pokrajin 'zgolj' prirejali, a kmalu nam je bilo jasno, da ta recept ne bo dober, če hočemo obstati kot skupina. Zato smo v pogovor z ljudskim vnašali vedno več avtorskega. Že več kot desetletje so naše pesmi ali popolnoma avtorske ali pa iz ljudskega besedila izluščimo zgolj neki motiv, verz, ki je naša odskočna deska, da zasnujemo novo skladbo.
Ta samoironična laž – Smo Katalena, prihajamo iz Ljubljane in igramo slovensko ljudsko muziko – je namenoma vedno debelejša. Boštjan Narat večkrat pravi, da igramo novokomponirano ljudsko glasbo, kar je sila zabaven bistroumni nesmisel. Na novem albumu je ljudskih pesmi zgolj za odtenek, tri so narejene po priredbi ljudskih pesmi, pa še te precej bolj radikalno obdelane. Drugo so avtorske refleksije na podlagi ljudskih motivov ali popolnoma avtorske tvorbe.
Svojčas so bile take kužne pesmi kot neka zaklinjanja proti bolezni, proti zlu. To je bilo na meji med religijo in magijo …
… in norostjo, seveda. To strukturo – prošnja, odgovor, zaklinjanje, pogovor z Vsemogočnim – smo na novem albumu uporabili najmanj pri štirih pesmih. Je pa še nekaj motivov, ki jih vlečemo od tretjega albuma, ki ima podnaslov Tretji prispevek k slovenski blaznosti. Smrt, ljubezen in norost so tri tematske celote, ki se kot rdeča nit vlečejo skozi vse naše ustvarjanje.
Tradiciji ostajamo zvesti, jo nenehno nadgrajujemo, gotovo pa ne sprejemamo tradicionalističnih interpretacij ljudskosti, ki so ponavadi zmotne in ne ustrezajo etnomuzikološkim dejstvom.
Ljudskim pesmim, ki ste jih avtorsko uglasbili, ste dodali precej avtorskih besedil Boštjana Narata.
V vseh teh letih se je Boštjan Narat kot vodilni besedilopisec Katalene vrhunsko izmojstril, kakovost njegovih besedil od albuma do albuma samo raste. Zelo dobro je namreč znal prenesti formo ljudskega v sodobno poezijo. Tudi v tem primeru bi lahko rekli, da gre za na novo zapisano psevdoljudsko poezijo.
Morda se je Narat na zadnjih albumih nekoliko umaknil kot večinski avtor glasbe in zvok zasedbe je dobil žanrsko heterogenost, a brez njegovih besedil si novih albumov Katalene ne moremo več zamisliti.
Album v celoti zveni kot pasijon, saj premore celo neko religiozno himničnost.
To drži. Sprva sicer nismo vedeli, kam nas bo ustvarjanje odpeljalo. Ko gre za vprašanje pandemij in njihov vpliv na življenje ljudi, smo poleg dialoga s tradicijo hitro spoznali, da bomo morali vzpostaviti dialog tudi z religioznim, v glasbenem smislu morda celo s sakralnim. Tudi Boštjan je to hitro zaznal in je svoja besedila umeril tudi skozi formo molitve, priprošnje ...
Moram pa reči, da je bil začetni izziv drugje. Nismo se hoteli, sploh pa ne po albumu Človek je zver, ki je izvrsten in tematizira vojno, spet potopiti v še bolj temno zvočnost. V teh težkih kužnih časih smo hoteli poudariti tudi optimizem, kako razumeti skupnost in kaj jo povezuje, saj vidimo, da nam pri živem telesu razpada predvsem zaradi vase zaverovanih in nesposobnih politikantov.
Izziv je bil koketirati tudi z bolj sodobnimi pop formami, čeprav smo kot glasbeniki, ne glede na to, da sledimo dogajanju v popularni glasbi, vezani na morda malce bolj arhaične glasbene žanre.
Letos imate dvajsetletnico delovanja, celo v isti postavi. To je presenetljivo, glede na to, da ste se prvič po naključju srečali na glasbenih delavnicah v Črmošnjicah.
Nihče od nas ni pričakoval, da bomo obstali in bili ustvarjalni v isti zasedbi celih dvajset let. Na tem mestu moram takoj dodati, da nam je bila pri novem albumu v veliko pomoč gostja, violinistka Jelena Ždrale, s katero smo že velikokrat sodelovali. Na večini koncertov, na katerih bomo predstavili album, nas bo spremljala.
Ja, začelo se je kot enkratna delavnica, nato pa je kot blisk minilo dvajset let, seveda polnih prilagajanja, predvsem pa razumevanja in prijateljstva. Obljubili smo si, da se bomo, ko se nam bo zazdelo, da nimamo več kaj povedati, o tem sporazumno pogovorili. Vendar naš koncept ustvarjanja ponuja široko pahljačo možnih obdelav različnih tematik. Doslej smo skorajda sistematično izdajali albume na dve leti, tudi zato, ker smo prepričani, da mora skupina nenehno ustvarjati, in ker si res ne želimo preigravati zgolj starih uspešnic.
Tradiciji ostajamo zvesti, jo neprestano nadgrajujemo, gotovo pa ne sprejemamo tradicionalističnih interpretacij ljudskosti, ki so ponavadi zmotne in ne ustrezajo etnomuzikološkim dejstvom.