Načini gledanja neba
Skyspace Dela Jamesa Turrella se poigravajo z zaznavo barv, svetlobe in prostora ter z mejami resničnosti
Ko se boste prihodnjič potepali po zahodni Tirolski, se (na sredi poti med Innsbruckom in Vaduzom) ustavite v smučarski vasici Lech, kjer vas poleg gorskih koč, iglavcev in kopice skalovja pričaka tudi Skyspace Lech, objekt Jamesa Turrella (1943–), enega od največjih in najinovativnejših sodobnih (ameriških) umetnikov, čigar dela se poigravajo z našo zaznavo svetlobe, barv, prostora ter – posledično in neizogibno – z mejami naše navidezne resničnosti. »Lahko bi rekli, da gradim reči, ki te ponesejo v nebo; toda ne gre za objekte kot takšne, temveč za to, da nebesna telesa, kot sta sonce in luna, ponesem v prostore, ki jih naseljujemo. Zajemam svetlobo – ustvarjam dela, ki jo vsebujejo in oblikujejo,« je svojo več kot petde
set let trajajočo prakso povzel Turrell, ki se je rodil v Los Angelesu, pri šestnajstih pridobil pilotsko licenco in preletaval kilometre, med vietnamsko vojno pa je po ugovoru vesti iz Tibeta, ki si ga je tedaj podjarmila Kitajska, vozil budistične menihe. Zatem je diplomiral iz psihologije zaznavanja (tudi iz Ganzfeldovega eksperimenta), se ob tem izučil v matematiki, geologiji in astronomiji, v šestdesetih letih pa je – kot Robert Irwin, Mary
Corse, Doug Wheeler in preostali umetniki gibanja Light and Space – začel ustvarjati s svetlobo, ki je poleg prostora postala njegov glavni medij (ker smo »bitja svetlobe, še posebej polmraka in pridušene svetlobe«, se je Turrell »namesto z barvo s svetlobo hotel ukvarjati neposredno«).
V času, ko so se ameriški umetniki nagibali k poenostavljanju form, se je James Turrell nagibal k niču – odsotnosti vsakršnega objekta. Kot je dejal pisec in kritik
Calvin Tomkins, njegova dela »ne govorijo o svetlobi ali svetlobnem zapisu, temveč so svetloba – izična in senzorična prisotnost svetlobe«. Turrell je sprva posegal po svetlobnih projekcijah in modiikacijah prostora, ki so zabrisovale mejo med zunanjostjo in notranjostjo, ob tem pa se pogosto nanašal na Platonovo prispodobo o votlini in tezo, da živimo v svetu, ki ga hkrati ustvarjajo in omejujejo tako naši čuti kot družbene in kulturne norme. Četudi so na njegovi prvi razstavi »mnogi zatrdili, da je vse skupaj le snop svetlobe na steni«, so ga takšna preizpraševanja kmalu vodila do projekta Roden Crater in serije Skyspace, znotraj katere je ustvaril več kot osemdeset del in svojstvenih opazovalnic, ki jih je treba obiskati ob mraku ali zori, s tem pa tudi do naziva enega od najznamenitejših sodobnih umetnikov.
V zavetju vulkana in avstrijskih gora
Po mesecih preletov arizonske puščave je Turrell leta 1977 naletel na krater neaktivnega vulkana, ga poimenoval Roden Crater, območje pa kmalu kupil in ga s podzemnimi rovi, predori, odprtinami in sobami, ki spajajo nebo in zemljo, spreminjal v megalomansko opazovalnico, tako imenovani Skyspace – prostor, ki zabrisuje in premika meje našega zaznavanja ne le neba, temveč tudi barv, svetlobe in iztekanja časa. Roden Crater kot »prostor za izkušanje in premišljevanje svetlobe, časa in pokrajine« je po desetletjih dela še vedno nedokončan in ni dostopen javnosti, Turrell pa je – na veliko srečo tako privržencev kot galeristov – takšne (a manjše in dostopnejše) objekte poslej ustvaril v več kot petindvajsetih državah, mnoge tudi v Avstriji, ob tem pa še kopico svetlobnih projekcij, ki na dvodimenzionalni površini ustvarjajo iluzijo trodimenzionalnega in otipljivega svetlobnega objekta. Svojevrstne in
Moja dela nimajo predmeta obravnave, fokusa ali podobe. Toda kaj opazujete, če ni predmeta, fokusa ali podobe? Opazujete, kako opazujete.
James Turrell
James Turrell zapira vrzel med tistim, kar je opazovano, in tistim, ki opazuje ter – prosto in prilagojeno po Johnu Bergerju – preizprašuje načine gledanja.
največkrat okrogle opazovalnice, v katere obiskovalec lahko sede ob zori ali mraku in zre v odprtino, iz katere nad njim zeva – in se v prostor, osvetljen z LED-lučmi in obkrožen s klopjo za približno 20 ljudi, razliva nebo, kot nekakšne kapele zaznavi ne ponujajo le senzoričnega, skorajda taktilnega doživetja (čeprav Skyspace razkriva vse pasti in nianse našega »zaznavanja navidezne resničnosti«), temveč tudi meditativnost, ki – po Turrellovih namerah – nemalokrat meji na duhovnost (duhovnost, ki se bolj kot na tega ali onega boga veže na naravo in njene zakonitosti, pogojene s tokom časa, v katerega smo hočeš nočeš vpeti tudi sami).
Kot je povzel Turrell, njegova dela »nimajo predmeta obravnave, fokusa ali podobe. Toda kaj opazujete, če ni predmeta, fokusa ali podobe? Opazujete, kako opazujete. Želim si ustvarjati izkušnje, ki dovoljujejo in omogočajo nekakšne brezbesedne misli.« S tem James Turrell korači tudi po polju recepcijske estetike, ki se zaveda, da je – kot vsako izkustvo – tudi umetniška izkušnja izrazito subjektivna, odnos med delom in opazovalcem pa intimen, ob tem pa zapira vrzel med tistim, kar je opazovano, in tistim, ki opazuje ter – prosto in prilagojeno po Johnu Bergerju – preizprašuje načine gledanja.
Izkušnjo brezbesedne misli ponuja tudi (med karanteno onemogočen, zdaj pa znova mogoč) obisk Skyspace Lecha, opazovalnice, ugnezdene v avstrijske gore, do katere vodi štiridesetminutna pešpot, na katero morate kreniti nekoliko pred peto zjutraj, da se ob sončnem vzhodu (oziroma zahodu, a v dolino se potlej spuščate v temi) skozi okulus razlije dan. Jori Finkel je za New York Times zapisala, da gre pri seriji Skyspace za »nebesne opazovalnice, ki ustvarjajo precej čarobno iluzijo, da je nebo na dosegu roke – kot platno razpeto čez stropno odprtino«.