Izjemni nalogi za izjemne čase Lahko tehnokrata v ZDA in Evropi obvladata tisto, kar prihaja?
Amerika in Evropa se zanašata na Janet Yellen in Maria Draghija, da ju bosta potegnila iz krize. A to ne bo enostavno, piše revija Foreign Policy. Demokracije težko shajajo s tehnokracijo, očitno pa tudi brez nje ne morejo. Če obstaja kaj, čemur je mogoče reči tehnokrat, potem sta to ameriška finančna ministrica Janet Yellen in italijanski premier Draghi. Zadnjih 30 let sta bila na najvišjih položajih ameriške centralne banke in Evropske centralne banke, bila sta najmočnejša centralna bančnika na svetu. Za politični funkciji sta bila izbrana zaradi strokovnosti pa tudi sredinskosti, ena liberalno leve, drugi desne. Pri letih, ko se večina ljudi upokoji, sta prevzela vlogi, bolj politični od česarkoli. Prva ženska na čelu finančnega ministrstva predseduje najdrznejšemu svežnju pomoči za gospodarski zagon ZDA, predsednik rimske vlade naj bi s pomočjo EU obnovil gospodarsko rast Italije. Izjemni nalogi za izjemne čase. Seveda ni mogoče nobenega od njiju kriviti za zaporedje šokov in kriz, ki so destabilizirali kapitalistični demokraciji. Toda kot človeka z ogromnim vplivom in predstavnika elite ekspertov, ki so vladali zadnjih 30 let, prav tako ni mogoče reči, da sta čisto nedolžna. Gledala sta, kako se je zaustavila rast, se poglabljala družbena neenakost in pustošil finančni sistem. Opazovala sta, ko glede tveganj podnebnih sprememb in nevarnosti pandemije ni bilo narejenega nič. Bila sta glavna v obdobju velike moderacije (»great moderation«), ko je bila raven inflacije nizka in gospodarska rast stabilna. Njun pohod skozi finančne institucije je bil veličasten, vendar ga je definiralo stalno prilagajanje političnim in ekonomskim šokom, ki jih nista predvidela in nista obvladala.
Ameriški FP secira njuni karieri. Sta prototip povojne zgodbe o uspehu: ona iz Brooklyna, rojena leta 1946, on iz Rima, rojen leta 1947, oba z doktoratom najelitnejših oddelkov za ekonomijo vzhodne obale ZDA – Yellnova z Yala, leta 1971, Draghi z MIT, leta 1976. Kljub statusu in znanju je to zgodba o brodolomu velikih pričakovanj. Nobeden ni javno nakazal krize, ki je prihajala. Zato je na mestu vprašanje, ali lahko dvojica, najbrž v svojem zadnjem dejanju, upraviči preteklega pol stoletja sredinske ekspertize, katere glavna eksponenta sta bila. Revija problematizira lahkotnost, s katero je Italija dala izvršno moč nekomu, ki ni bil nikoli izvoljen na položaj in od kogar je zdaj odvisno vse. Je mogoče znova zagnati rast Italije? Je prepozno? So globalni pogoji za izvozno usmerjeno gospodarstvo, kot je italijansko, preprosto pretežki? Lahko tehnokrata v ZDA in Evropi obvladata tisto, kar prihaja? Drama zadnje službe Draghija in Yellnove je, da če njuna kratkoročna politika spodleti, bo nerešljiv tudi dolgoročni izid. »Karkoli je treba« še nikoli ni pomenilo toliko kot tokrat.