ALJOŠA KRAVANJA
Aljoša Kravanja dr. filozofije, prevajalec in sourednik Razpotij Tehniko najprej ustvarimo kot orodje, a se vedno lahko osamosvoji od nas in postane standard, ki smo se mu primorani prilagajati.
Digitalizacija je privlačna beseda. Povezujemo jo s prihodnostjo. Ko si poskušamo zamisliti svet čez dvajset, petdeset ali sto let, si predstavljamo družbo transparentnih zaslonov, neslišnih električnih avtomobilov, digitalnih očal in elektronskih asistentk, ki nam z zapeljivimi glasovi svetujejo pri izbiri jogurta in sklenitvi zavarovalne police. Bolj ko digitaliziramo stvari, bliže smo temu svetu.
Ampak za trenutek se ustavimo in razmislimo. Digitalna tehnika je le orodje. Sama po sebi ni zagotovilo boljšega sveta ali učinkovitejših družbenih procesov. Kot vsako drugo orodje lahko tudi digitalizacijo uporabljamo neprevidno, torej ne v svojo korist, temveč škodo. Na to past, ki jo prinaša vsaka tehnologija, je opozarjal Ivan Illich, hrvaško-avstrijski ilozof. Ta mislec je menil, da je v dvajsetem stoletju tehnologija zavladala človeku. Iz orodja, torej iz nečesa, kar je najprej podvrženo človeku, se je tehnika spremenila v človekovo gospodarico.
Vzemimo avtomobil, ki je Illichev najljubši primer. Avtomobil je, kot vemo, nepogrešljiv del sodobnega (odraslega) življenja. Z njim se peljemo v službo, gremo po nakupih, odložimo otroke, obiščemo prijatelje na drugem koncu mesta. Na prvi pogled je avtomobil vir absolutne koristi. Ampak Illich pravi: zasukati moramo perspektivo. Avtomobil je absolutno koristen zato, ker so naša mesta narejena tako, da v njih lahko funkcioniramo samo z avtomobilom. Ceste, parkirišča, razdalje do šol in trgovin, ves urbanizem je prilagojen mobilnemu človeku v osebnem avtomobilu; zato ni presenetljivo, da se nam v takšnem svetu avtomobil zdi nepogrešljiv. Potrebujemo ga zato, ker smo ustvarili svet, v katerem ni mogoče shajati brez avtomobila.
Tak opis dominacije avtomobila je morda pretiran, črnogled, tehnofoben. Morda velja za Los Angeles (ki je cestni pekel, kot vedno poročajo domačini), nikakor pa ne za Dunaj ali katero drugo mesto z urejenim javnim prevozom. Kljub temu nam Illich ponudi zanimiv pogled na tehnologijo, ki ga lahko uporabimo tudi pri razmišljanju o digitalizaciji. Vzemimo digitalno tehnologijo, kot je twitter. Kot vesta vsak novinar in novinarka, je twitter absolutno koristen pri sodobnem novinarskem delu. Na njem je mogoče spremljati izjave za javnosti podjetij, politične spore in kulturne trende. Ampak Illich bi spet rekel: Obrnimo perspektivo! Twitter je koristen zato, ker smo javnost spremenili tako, da do nje ne moremo več dostopati brez družbenih omrežij. Koristi nima sam po sebi, temveč v svetu, ki smo ga ustvarili posebej zanj.
Imam dobrih deset let izkušenj s prevajanjem. Ta poklic se je v celoti digitaliziral. Ne prevajam iz izične knjige, temveč iz skeniranega dokumenta na zaslonu; uporabljam spletne slovarje; če iščem pomen fraze, jo najdem na googlu. V procesu prevajanja se prvič dotaknem papirja in kartona šele, ko dobim v roke že prevedeno in natisnjeno knjigo. Digitalizacija je v tem poklicu pretežno koristna. A ima neko slabo plat: prevajalca spodbuja k pretiranemu zanašanju na internet. Če pogosto uporabljam spletni slovar sopomenk, bom osiromašil svoj aktivni besedni zaklad, saj bom računal na pomoč spleta. Dostopnost orodja nas lahko naredi odvisne od orodja. Legende slovenskega prevajanja, kot sta Radojka Vrančič ali Janez Gradišnik, niso imele digitalnih prevajalskih pripomočkov, kar pomeni, da si niso mogle privoščiti odvisnosti od njih.
Navdušenje nad tehnologijo samo po sebi je podobno nesmiselno kot strah pred tehnologijo samo po sebi. Politični zanesenjaki pogosto omenjajo elektronske volitve kot sveti gral razvitih demokracij. Estonija je (skladno s svojim začetnim »E«) e-volitve že uvedla: zakaj ji ne bi sledili? Ampak spet se ustavimo: digitalizacija je samo orodje. Morda bi digitalne volitve zahtevale urejanje certiikata, odpiranje računa in nalaganje aplikacije, ki bi volivcu pobrali več časa kot obisk klasičnega volišča v gasilskem domu ali šoli. V tem primeru digitalizacija ne bi bila prinašalka prihodnosti. Bila bi samo slabo orodje. S prihodnostjo bi jo povezovali samo zato, ker smo o prihodnosti pač navajeni razmišljati kot o deželi aplikacij in zaslonov.
V stari hebrejski mitologiji poznajo bitje po imenu golem. Golem je glineni velikan, ki ga človeški obrtnik ali čarovnik ustvari zato, da bi mu pomagal pri delu. Najprej je golem koristen. Služi kot vsako drugo orodje. Ampak v nekaterih pripovedih se golem sčasoma osamosvoji: svojemu stvaritelju se začne upirati, nazadnje ga napade. Golem je dobra (če ne morda nekoliko strašljiva) prispodoba za tehnologijo, kot jo je razumel Ivan Illich. Tehniko najprej ustvarimo kot orodje, a se vedno lahko osamosvoji od nas in postane standard, ki smo se mu primorani prilagajati. Morda ima takšen potencial tudi digitalizacija: ta beseda, s katero povezujemo našo prihodnost in upe. –––––– Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.