Od skupine smrti do skupine velikih poražencev
Po osmini inala Anglija je z Raheemom Sterlingom, doslej strelcu pri vseh treh njenih zmagah, dobila močnega aduta
Osmina inala na euru je obrnila na glavo nogometne napovedi. V njej so krajšo potegnili največji favoriti in vsi iz tako imenovane predtekmovalne skupine smrti (F): najprej so se od naslova evropskega prvaka poslovili Portugalci, za njimi prvi favoriti in svetovni prvaki Francozi, nazadnje pa še Nemci.
Pogrom velikih reprezentanc iz skupine F je odprl vrata strokovnim analizam, ki zajemajo domala vse dele oblikovanja nogometne igre in moštva. Tako rekoč se v spodrsljajih ali povsem običajnih porazih, ker portugalski proti Belgijcem ali nemški proti Angležem le nista presenetljiva, lahko učijo in naučijo vsi drugi. Največ kar poraženci.
Uresničila se je le ena napoved in sicer ta, da se bodo vse tri favorizirane selekcije uvrstile v osmino inala. V skupini je bila Madžarska prevelik avtsajder.
Po izkupičku zmag si velika trojka niti ni zaslužila česa več, v štirih tekmah je vsaka zmogla le po eno zmago. Pozitivno razliko v golih so imeli le Francozi (7:6), Nemci (6:7) in Portugalci (7:7) pač ne.
Toda tudi statistika ima še bolj poglobljene podrobnosti in po teh si je velika trojka morda zaslužila več: vse tri so bile od tekmecev boljše v treh pomembnih statistikah: Portugalci od Belgijcev v strelih (19:5), posesti žoge v odstotkih (56:44) in številu ter natančnosti podaj (88:84), Francozi od Švicarjev (21:11, 53:47, 89:86), Nemci od Angležev (7:5, 53:47, 86:84).
Angleži, ki jih tako rekoč ni v vrhu statistik, so doslej imeli ob Čehu Patriku Schicku ključnega igralca prvenstva: Raheema Sterlinga, strelca pri vseh treh angleških zmagah.
Skupna točka vseh je bila, da se izkušeni selektorji Didier Deschamps, Joachim Löw in Fernando Santos v veliki večini zaupali starejšim igralcem in poskušali s postopnim uveljavljanjem mlajših sil vzdrževati ravnovesje med zahtevami po zmagah, tekmovalnosti, všečnosti in visokim ritmom v igri ter dvigovanjem forme. Morda so za malenkost izstopali trikolori, ki so imeli po imenih z naskokom najmočnejšo zasedbo in tudi sposobno za igre najvišjega ritma za daljše obdobje. Največja slabost je bila slabša dnevna forma ali značajsko neusklajenost izražena v odgovornosti in disciplini posameznikov.
Tekmovalnega sistema ali srečnih okoliščin ni mogoče obiti. Na roke je šel, na primer, Ukrajincem, ki so se kot srečni tretjeuvrščeni prebili med šestnajst najboljših in tako rekoč dobili sanjsko priložnost za preboj med osem najboljših, ker so imeli v Švedih na papirju najboljše možne tekmece. In so jo tudi izkoristili. Danska se je po dveh porazih (tudi zaradi tragedije s srečnim koncem za Christiana Eriksena) z eno samo bleščečo tekmo pobrala, a v osmini inala potrdila, da je lahko favorit iz ozadja. Italija je osvojila srca navijačev. Selektor Roberto Mancini je s svojim ocenami, ki so bile doslej praviloma previdne, analitične, zadete v polno in spoštljive do tekmecev, še oplemeniti srčno »squadro«, ki morda nima zvezdnika višjega formata, a je imela tudi z žilavimi Avstrijci najbolj izražen moštveni duh. Kakovost, združeno v znanju posameznikov, širini igralskega kadra in moštvenega duha, so razkrili tudi Belgijci, Španci in taktično morda doslej najbolj usposobljeni Angleži. Čehi so bili proti Nizozemcem »višegrajski«, kljubovalni in pogumni, Švicarji tudi srečni...