Pa smo spet zmagali

Slovenci se radi in lahko pohvalimo, da smo narod športnikov, in če kaj, smo že nekaj časa predvsem narod kolesarjev. Bicikliranje nas je obnorelo, in kdor se gre zares, je moral v nakup novega vrhunskega ali malce manj vrhunskega modela poleg denarcev vložiti tudi dobršno mero potrpljenja. Povpraševanje je pač večkrat preseglo ponudbo.

Tudi midva sva bila dolga leta neločljiva, pa čeprav sem kot otrok trmarila, da se ne bom učila voziti. Potem nisem znala brez njega, pomenil mi je popolno svobodo, prostost, ki jo lahko prinese le mladost. Njegova sem bila v poletnih večerih pa tudi zimskih popoldnevih, ko sem precej nejevoljna suvala v napere, med katerimi se je nabral sneg in me pustil v nemilosti. Bila sva si blizu, zato vem, da se da pedale poganjati tudi z nogo v mavcu, najbrž bi šlo tudi z obema. Zdaj kolo že kar predolgo čaka name in na to, da ga njegov nedavni uporabnik, ki je čisto po naključju tudi moj potomec, spet spravi v red. »Vse je stvar motivacije,« me izpod čela gleda prijateljica. Nepopustljiva je, zato po opravkih po ljubljanskih ulicah vedno odkrižari s pedali, vame pa usmerja nenaklonjene poglede, ker ne posnemam njenega zgleda. Pri tem pozablja, da letalskih milj, ki jih je nabrala doslej, jaz najbrž ne bi zbrala niti do 120. leta starosti. A ji dam prav.

Očitno se tudi v športnem narodu najdejo gnila jabolka. Le malo (vase) se ozrem in že se spomnim množice obljub, ki so se prelomile zaradi slabih pa tudi zaradi predobrih vremenskih napovedi. Naj si spet kaj obljubim?

Beseda virus ima lahko v teh dneh tudi pozitiven pomen in nič nimamo proti, če se kolesarski zanos širi še naprej. Ne nazadnje, le kaj boljšega si lahko zaželi amaterski kolesar, kot da ga motivirata Roglič in Pogačar. Dokler gonita onadva, goni tudi on. Potem se, premočen do spodnjic, zvrne v fotelj, izključi televizor in zadovoljno reče: »Pa smo spet zmagali!« Pa še res je.