Sto let samote – s kitajskimi značilnostmi

»K o s prstom pokažeš na mesec, namesto da bi vanj uprl oči, bo neumnež gledal v tvoj prst, ne v mesec.« Ko je pokojni kitajski voditelj Mao Zedong parafraziral omenjeni rek, zapisan v starodavnih zen budističnih spisih, je postavil politično uganko, ki vse do danes ni bila rešena.

Kaj je hotel povedati? Nikoli ne gre za prst, temveč za cilj. Prst je taktika, orodje, morda obred ali strategija. In tako kot tudi meditacija sama po sebi ni cilj, temveč mora človeku pomagati, da prodre do najgloblje ravni svoje zavesti, tudi ideologija ni nič drugega kot prst, ki kaže, kje je mesec, kje je boljše življenje, v kateri smeri je treba graditi pravičnejšo družbo in kako ustvariti »novega človeka«.

Ko bo Komunistična partija Kitajske (KPK) danes dopolnila sto let, bodo Kitajci v mesec gledali kot v cilj, ki ga je mogoče doseči. Nekateri od njih se bodo celo poskušali pridružiti prvim turistom, ki bodo odleteli v prihodnjo bazo, ki jo namerava Kitajska v kratkem zgraditi na Zemljinem satelitu, in v tem trenutku vsesplošnega proslavljanja se bo zdelo, da se je prst ustanovitelja danes najmočnejše politične organizacije na svetu spremenil v povsem preprosto, jasno in logično zgodovino: KPK je bila ustanovljena 1. julija 1921, to je v času, ko je maloštevilna kitajska inteligenca iskala nove formule protikolonializma in progresivnega nacionalizma, na oblast je prišla 1. oktobra 1949, v trenutku, ko je premagala Kvomintang (Nacionalistično stranko), izčrpan od dolgotrajne vojne proti Japonski, in si postavila velik cilj popolne preobrazbe družbe, nato pa po tavanju skozi ideološke kampanje, razredni boj in veliko kulturno revolucijo končno prišla do obdobja, v katerem spet lahko postavi vsa vprašanja. Kajti zelo uspešna voditeljica velikanske države je postala prav zaradi tega, ker so njeni voditelji premišljeno in s ciljem rešili kapitalizem v njegovi najizvirnejši, seveda pa tudi najkrutejši obliki.

Mnogi se bodo vprašali, kaj je v vsem tem sploh jasno, in še posebno, kaj je pravzaprav logično, a pisani ognjemeti in visokotehnološki hologrami, s katerimi zaznamujejo to pomembno obletnico, pravzaprav bolj kot tisto, kar se je zgodilo pred sto leti, proslavljajo to, kar se je zgodilo po tem, ko je Kitajska nehala biti resnično komunistična: gospodarske reforme, ki so spet vzpostavile razredno družbo in poglobile premoženjski prepad, pri tem pa celo Mao Zedongovo socialistično revolucijo preoblikovale v neoliberalno evolucijo z novim mesecem na nebu.

Stari prst zdaj kaže novi cilj, ta pa ni nič več enakopravnost, utemeljena na marksističnem načelu »Od vsakogar po njegovih sposobnostih, vsakemu po njegovih potrebah«, temveč ničejanska selekcija super sposobnih ljudi na vsakem področju, ki bodo KPK popeljali v prihodnjih sto let.

Pa jo bo res? Vodja partije Xi Jinping se je pred veliko proslavo vedel, kot da se zgodovina šele začenja, ne končuje, kot so to svoj čas napovedali futuristi, kot je Francis Fukuyama, in v teh dneh se je pogosto zdelo, da svet ni najbolje razumel, kaj za Kitajsko sploh pomeni komunizem. Evropejci so, denimo, najverjetneje prezrli, da ne Mao, kaj šele poznejše generacije kitajskih voditeljev, sploh niso brali Marxa in Engelsa, temveč sta bila že od samega začetka ustanovitve KPK marksizem pa tudi leninizem zgolj prst, ki je kazal na kitajski, ne pa na ameriški ali evropski – in celo ne na sovjetski mesec.

V zgodovini komunistične Kitajske so bila resda tudi posamezna obdobja, ko so se Kitajci organizirano zbirali na Trgu nebeškega miru in protestirali v prid pravicam koloniziranih afriških narodov. A KPK kljub temu pravzaprav ni bila nikoli tisto, kar je bila njena sovjetska mati, in čeprav se je preizkusila tudi v izvažanju revolucije, je bila Kitajska precej uspešnejša v tistem drugem obdobju svoje socialistične gradnje, ko se je na veliko lotila izvažanja majic in športnih copat, ki so jih izdelovale njene številne in poceni roke.

Osrednje cesarstvo, na kratko povedano, nikoli ni sprejelo tistih univerzalnih vrednot, ki so se vrtele v glavi Che Guevare, in globoko v biti ideologije KPK je bil njen cilj vedno zelo kitajski: vzpostavitev močne, a ne nujno socialistične Kitajske, ki si bo sposobna povrniti globalni status, kakršnega je imela, na primer, dinastija Ming, Kitajske, ki bo določala geopolitične standarde, ki bo ustvarjala nove znanstvene izume, ki bo, na kratko rečeno, moderna civilizacijska država z gospodarsko, politično in vojaško močjo, kakršne svet še ni videl. To je ta mesec, ki ga danes na nebu vidijo Kitajci, medtem ko nanj kaže ne en, ampak vseh deset prstov sodobnega voditelja.

Pomembna obletnica KPK pred ves svet postavlja dilemo: je za napredek, mir in globalno pravico dobro to, da na Vzhodu raste tako močna sila z bruto domačim proizvodom 15.000 dolarjev in deviznimi rezervami 3200 milijard dolarjev, z vojsko, ki šteje 2,2 milijona vojakov, z vesoljsko postajo v orbiti ter z eno in edino partijo, ki je na oblasti že skoraj 72 let in ki je v tem času svojo dogmo spremenila manj kot, denimo, Rimskokatoliška cerkev.

Ni malo evropskih politologov, ki menijo, da je močna Kitajska darilo z neba, namenjeno amerikaniziranemu svetu, kajti samo tako močna država na Vzhodu lahko zagotovi geostrateško ravnovesje, s tem pa tudi globalni mir. Ti politologi upajo, da bo KPK živela tudi v prihodnje in preprečila ločevanje

Osrednjega cesarstva po različnih šivih, in čeprav niso najbolj zadovoljni zaradi njenega avtoritarizma, ki meji na brutalnost, so pripadniki te šole mišljenja prepričani, da je Kitajska takšna, kakršna je, še vedno partnerica Evrope in tudi Amerike, da torej ni sovražnica, kot jo vse pogosteje vidijo stanovalci Bele hiše, in celo ne sistemska tekmica, kot jo včasih opredeljujejo evropski voditelji.

Res je, da se nam ni treba bati komunističnega značaja najštevilnejše države sveta. Tega je namreč le še za vzorec. Je pa prav obletnica KPK dober povod za to, da se spomnimo, da je bil mesec, v katerega je bil uprt prst partijskih voditeljev, vedno obarvan s silovito željo po moči, s katero bi lahko »popravili« zgodovino in celo trditev samega Marxa, da gospodarski razvoj na določeni ravni omogoča vzpostavljanje demokratične nadgradnje. Sedanja KPK je na čelu gospodarsko močne in zelo nacionalistično obarvane države s številnimi (ozemeljskimi, multilateralnimi in razvojnimi) ambicijami, ki še niso bile uresničene. To je pravi razlog za zaskrbljenost. Torej, glejmo – ne v prst, temveč v mesec. Kitajska bo tam že v kratkem.

Sedanja KPK je na čelu gospodarsko močne in zelo nacionalistično obarvane države s številnimi ambicijami, ki še niso bile uresničene.