Tudi euro potrdil kakovost naše skupnosti

Evropsko prvenstvo je vedno odraz tega, kako v Evropi skupno oblikujemo življenja. Do zdaj so po mojem mnenju na tem prvenstvu izstopale štiri stvari. 12. junij je bil dan, ko je celina čutila z danskim nogometašem. Christiana Eriksena so morali na igrišču oživljati. Njegovi soigralci, ki so okrog njega takoj sklenili krog, so intuitivno vedeli, kako mu morajo stati ob strani v tej stresni situaciji. Skoraj otipljivo je bilo, koliko jim je pomenila njegova zasebnost. V tem težkem času so zaščitili njegovo dostojanstvo. To je bil izjemno ganljiv dogodek.

Vsi na štadionu v Københavnu, tako Danci kot Finci, so občutili globoko sočutje – vključno s tistimi, ki so trepetali za Christiana Eriksena od daleč. Naslednjo igro so v njegovo čast prekinili v 10. minuti in se mu z aplavzom poklonili vsi, tudi tekmeci in sodniki. Po pisku, ki je oznanil konec tekme, sta se danski trener Kasper Hjulmand in Belgijec Romelu Lukaku, ki je svoj gol prejšnjo tekmo posvetil Eriksenu, s katerim skupaj igrata v milanskem klubu, objela. Ni bilo treba slišati, kaj govorita, da smo vedeli, kaj čutita.

Po srečni rešitvi Eriksena so se pojavila vprašanja: Kaj je dovoljeno predvajati na televiziji in kaj ne? Kaj je poročanje in kje se začne voajerizem? Ali so moški in ženske v režijskem studiu in za kamero ravnali odgovorno? Kdaj je to dovoljeno in kdaj se mora nadaljevati? Razprave o tem so razkrile kakovost naše svobodne skupnosti. V Evropi se različna stališča enako utemeljujejo. To zajema tudi kasnejšo kritiko Dancev, ker se je tekma nadaljevala.

O politični potezi se je razplamtela mednarodna razprava. Ekipe iz Anglije, Walesa in Belgije so pred tekmami pokleknile, enkrat tudi škotska. Ta simbolna gesta, ki izhaja iz gibanja Črna življenja štejejo, s katero je profesionalni igralec ameriške nogometne lige Colin

Kaepernick prvotno protestiral proti rasizmu, nas opominja, da imamo vsi enake pravice in da se te pravice znova in znova kršijo. Manjšine po vsem svetu so žrtev diskriminacije.

Primer Raheema Sterlinga

Mnogi ljudje črpajo moč iz tega, da izločijo skupino in ji pripišejo negativne lastnosti. To je narobe in tudi nepotrebno. Ne potrebujem podobe sovražnika, da bi imel lastno identiteto. Ne postanem močnejši z izključevanjem, temveč s sodelovanjem. Uspeh v nogometni ekipi je mogoče dolgoročno doseči le, če ljudje sprejmejo in cenijo razlike drug drugega. To seveda velja tudi za nasprotnika. V nogometu je prekršek prekršek, ne glede na to, kdo ga naredi.

Angleška ekipa se je zadnja leta na številnih tekmah v gostovanju srečavala z rasizmom. V Bolgariji so oponašali opičje zvoke, ki so leteli na Raheema Sterlinga. Zdaj ekipa črpa moč iz tega, da pokleknejo. Gareth Southgate je v odprtem pismu narodu pojasnil, kako pomembno je to. »Njihova dolžnost je, da se v javnosti izrazijo o zadevah, kot so enakost, vključenost in rasne krivice,« je o svojih igralcih napisal angleški trener.

Ponekod so gesto kritizirali in obrekovali. Konzervativni angleški politiki so jo zavračali, Belgijce, ki so pokleknili, so na štadionih v Budimpešti in Sankt Peterburgu izžvižgali, nogometni funkcionarji pa so jo označili za »populizem«. Toda simbol se je v ekipnih športih dobro uveljavil. Ko gre za identiteto, je jasen signal, ki ga vsi razumejo. Je tudi pomembna izjava, da barva polti ni pomembna. In je tudi notranje zagotovilo vsakega posameznika o tem, s kom se je pripravljen povezati. Ta gesta torej ne more biti populistična.

Virus občutili vsi narodi

Veliko pozornost v Evropi – zlasti Nemčiji – je zbudil drug simbol raznolikosti. Župan Münchna je želel na dan tekme med Nemčijo in Madžarsko osvetliti štadion v mavričnih barvah v znak nasprotovanja homofobiji in madžarski zakonodaji. Uefa na to ni pristala, ker je bilo sporočilo uperjeno neposredno v odločitev parlamenta in je bilo zato v nasprotju s predpisano politično nevtralnostjo zveze. Na prepoved je letelo veliko kritik – od skupnosti LGBTIQ do konzervativnih strank. Drugi upravljavci štadionov v Nemčiji so na odgovorili tako, da so štadione barvito osvetlili v znak solidarnosti z zatiranimi spolnimi manjšinami.

Nazadnje pa se Evropa še vedno spopada z izzivom, ki ga za vse nas predstavlja koronavirus, tokrat različica delta. Kako je mogoče tekmovanja izpeljati odgovorno? Kako se države med seboj podpirajo? Dobro vemo, da virusa ne ustavijo meje, ampak pametne odločitve. Pri teh pa ne gre vedno brez konflikta, zlasti na mednarodni ravni.

Eriksenov primer je pokazal, kaj je solidarnost. Tako civilizacija najbolje deluje. Danska ekipa bolj kot kdajkoli prej deluje kot skupnost in njena povezava z rojaki je opazno močnejša. Toda njihov občutek skupnosti ni usmerjen proti nikomur. In danski nasprotniki z njimi sočustvujejo.

Evropsko prvenstvo je zabavno, tam se predstavijo mnoge odlične ekipe. Toda če ne gre, pač ne gre. »Za mano potop« – to bi bil napačen signal. Podatke o številu primerov in druga merila je treba spremljati dan za dnem, teden za tednom. Ali se bo inale odvijal v Londonu, kot je bilo predvideno, ali drugje, o čemer so razpravljali, je drugotnega pomena. Edini odgovor je lahko: kjer je varno.

Trpljenje, ki ga povzroča virus, so občutili vsi narodi, nekateri prej, nekateri kasneje, nekateri manj, nekateri bolj. »Javno zdravje mora biti na prvem mestu,« pravi Boris Johnson. V Moskvi je navijaška cona zaprta. Seveda je jasno, da ne veljajo povsod enaka pravila. Euro 2020 kaže, da ima Evropa različne pogoje in da se je celo glede nogometnega turnirja treba stalno pogajati. Tako je pač v demokraciji. »Pogled nogometaša« je kolumna Philippa Lahma v nemškem časniku Zeit Online. V njej bo nekdanji kapetan s svetovnega prvenstva in direktor turnirja euro 2024 enkrat mesečno analiziral nogometne teme in razpravljal o njihovem strateškem pomenu za družbo, gospodarstvo in politiko. Kolumna bo objavljena v več evropskih državah. Lahmov sogovornik bo Oliver Fritsch, športni novinar pri Zeit Online.