Financiranje političnih strank je tema v javnem interesu
Svoboda izražanja SDS na prvi stopnji izgubila odškodninsko tožbo proti sociologu in politologu Rudiju Rizmanu
SDS je na prvi stopnji izgubila odškodninsko tožbo proti sociologu in politologu Rudiju Rizmanu.
Profesor Rudi Rizman ni presegel svoje pravice do svobode izražanja in ni posegel v pravico do ugleda in dobrega imena SDS, kot je ta trdila v tožbi, s katero je poleg 8000 evrov odškodnine zahtevala tudi preklic izjave, da se financira iz tujine. Kamniško okrajno sodišče je tožbeni zahtevek vladajoče politične stranke zavrnilo v celoti in ji naložilo vračilo dobrih dveh tisočakov pravdnih stroškov akademiku. Sodba še ni pravnomočna.
SDS so zmotile navedbe profesorja sociologije in politologije Rizmana v oddaji Odmevi 18. februarja lani na prvem programu TV Slovenija, kamor so ga povabili kot prvopodpisanega pod javno pismo, v katerem so predstavniki znanstvenega in akademskega življenja izrazili zaskrbljenost ob nastajanju koalicije Janeza Janše. SDS je takrat od njega zahtevala, naj prekliče svoje za SDS kritične besede, in ker tega ni storil, je preklic izjave in 8000 evrov odškodnine terjala s tožbo.
Potem ko je umaknila zahtevek za preklic besed »… oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritativne ideje [...] in ki seveda kot tak pospešuje, bi rekel, politično retoriko, ki se opira na ksenofobijo z izključevanje, nasprotovanje pravni državi …«, je sodišče v tem delu postopek ustavilo. Je pa SDS vztrajala pri preklicu izjave, da se financira iz tujine oziroma »da pride na čelo vlade stranka oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritativne ideje, ki ga financira tudi seveda tuja stranka oziroma tuj režim, to mislimo seveda na madžarskega ...«.
SDS je zatrdila, da je Rizman kršil njeno ustavno pravico do varstva ugleda in dobrega imena, Rizman pa se je po drugi strani skliceval na ustavno zagotovljeno pravico do svobode izražanja, saj da si ne predstavlja, da v demokratični družbi ne bi mogel komentirati aktualnega dogajanja.
Sodišče je Rizmanu, ki tudi po mnenju sodišča zavzema vidno mesto v slovenski akademski sferi, dalo prav. Politična stranka namreč sodi med tako imenovane absolutno javne osebe, ki so dolžne trpeti največji poseg v njene osebnostne pravice, podvržena mora biti nenehnemu nadzoru javnosti, kar pomeni, da je podvržena nenehnemu kritičnemu presojanju vseh segmentov njenega delovanja, od novinarjev, političnih nasprotnikov in javnosti nasploh. »Dopustnost kritičnega podajanja pogledov na delovanje neke stranke je in mora biti temeljna pravica vseh državljanov v vsaki demokratični družbi«, če pa se ta pravica komurkoli omeji, ni več mogoče govoriti o demokratični ureditvi neke države, »pač pa zgolj o avtoritarnosti njenega režima«, je poudarilo sodišče, ki se je pri odločitvi sklicevalo tudi na prakso evropskega sodišča za človekove pravice.
Rizmanovo izjavo je SDS v tožbi vzela iz konteksta, ob upoštevanju njegove izjave kot celote pa je sodišče ugotovilo, da gre za vrednostno sodbo in ne za izjavo o golih dejstvih, kot to poskuša prikazati SDS. Izjavo o financiranju iz tujine je mogoče zgolj in izključno razumeti kot kritiko SDS, pri čemer je imel Rizman po mnenju sodišča dovolj dejstvene podlage, da je verjel v njeno resničnost.
Financiranje političnih strank je namreč tema v javnem interesu par exellence, dejstvo pa je, »da je bila SDS večkrat pod drobnogledom tako strokovne kot laične javnosti, ko se je obravnavalo vprašanje njenega financiranja«. Še posebej se je problematiziralo posojilo, ki ga je najela pri bosanski državljanki Dijani Đuđić, o čemer so poročali številni mediji, SDS pa je bila v zvezi s tem tudi oglobljena.