Šumijevih sladkih sto petinštirideset let
Tovarna bonbonov Delovala je na šestih različnih lokacijah, a legendarna stavba se je v prah za vedno spremenila pred petnajstimi leti
Tovarna bonbonov je delovala na šestih različnih lokacijah, a legendarna stavba se je za vedno spremenila v prah pred petnajstimi leti.
Ob Slovenski cesti v Ljubljani, kjer je zrasel nov stanovanjski kompleks, so si otroci na poti iz šole privoščili kak sladek priboljšek. Toda tako je bilo že tudi stoletje prej. Leta 1876 je Franc Šumi odprl slaščičarsko obrt v Gradišču v Ljubljani s prodajalno na Kongresnem trgu 13.
Z ženo Josipino Šumi sta leto po poroki v središču Ljubljane začela izdelovati bonbone, slaščice, marmelade, kompote, kakav v prahu, velikonočna jajčka, malinovec, rože za okras tort in okraske za božična drevesca, ki sta jih prodajala v svoji prodajalni, delno pa sta z bonboni in pecivom zalagala tudi kramarje na sejmih in cerkvenih shodih. Toda Franc se posla ni dolgo držal. Kot navaja Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, se je začel zanimati za zgodovino in stare zgodovinske dokumente ter zapadel v zasvojenost, ki je bila zanj in njegovo družino pogubna. Izsledke je začel objavljati tudi v samozaložbi, kar je veliko stalo, začel je zanemarjati delo v podjetju, za osem let starejšo Josipino, ki je morala prevzemati vse več odgovornosti in dela, ter njuni dve hčerki Evgenijo in Emilijo pa je bila še večja katastrofa Frančeva zakonska nezvestoba, navaja družinska kronika, ki jo je po družinskem arhivu zadnjega lastnika tovarne Svetozarja Hribarja popisala njegova nečakinja Angelika Hribar. Iz tožbe po razvezi, »ločitve od mize in postelje«, ki jo je sredi 80. let 19. stoletja vložila Josipina, je razvidno, da je njun zakon »potekal do Božiča leta 1880 v miru«, dokler ni takrat pri božičnem drevesu prvič utemeljeno začela sumiti moža zaradi odnosa do njihove takratne služkinje Agnes Saveršnik. Za njo jih je bilo še mnogo, ki se jim Franc ni mogel upreti, a za slaščičarsko obrt, ki je v tistih časih poleg najrazličnejših slaščic proizvajala celo sladkorne kroglice, ki so jih kupovali homeopati za svoja zdravila, pa je bilo najbrž precej odločilno, da ga je leta 1888 tudi uradno prevzela Josipina Šumi.
Iz Prage z zlato medaljo
Pet let zatem je za svoje izdelke v Pragi prejela zlato medaljo, konec 19. stoletja je svojo dejavnost preselila v Gradišče 9 in tam odprla novo prodajalno, v začetku 20. stoletja obrtno delavnico že razširila v Tovarno kanditov in slaščičarskih izdelkov Josephine Schumi v Ljubljani. Kot pravi kustosinja
Slovenskega etnografskega muzeja Adela Pukl, ki je pred štirimi leti za razstavo proučila zgodovino znamke Šumi, je bilo med najbolj presenetljivimi spoznanji dejstvo, da je bila Šumi najstarejša tovarna sladkih proizvodov na območju nekdanje Jugoslavije; začetki hrvaškega Kraša segajo šele v leto 1911, zgodovina Štarka iz Srbije v leto 1922, le manj znana makedonska Evropa, denimo, je bila ustanovljena štiri leta za Šumijem. »Če pa pogledamo širši evropski prostor, naletimo na še večjo zanimivost: Josipina Šumi je že leta 1888 ponujala gumi bonbone, medtem ko je bil Haribo ustanovljen šele leta 1920, Hitschler konec 20. let in Ricola leta 1930,« je za primerjavo in naprednost dame iz Ljubljane navedla sogovornica. Ker zgodovina Šumija do razstave ni bila strnjena, je bilo raziskovalno delo zahtevno, podatki pa razpršeni, priznava kustosinja, med najbolj zanimivimi in povednimi pa izpostavlja predvsem najstarejše časopisne oglase, iz katerih je mogoče razbrati tedanji proizvodni program, tudi homeopatske kroglice. Šumijeva zgodba pa se je sestavila v radoživ mozaik še s pripovedmi oziroma spomini pripadnikov različnih generacij. »Zanimivo je, da je (bil) Šumi del življenja ljudi, še bolj pa sem bila presenečena nad odzivi ob razstavi, češ, ali Šumi res še obstaja. Ljudje poznajo različne Šumijeve bombone, predvsem Visoki C, Šum jabolko ali svilnate lešnike, ob misli na uživanje katerih jih je preplavila nostalgija,« je povedala sogovornica.
Ti so že iz časov, ko je bila tovarna že podržavljena, do tedaj pa je na čelo tovarne stopilo še nekaj rodov in članov družine Šumi oziroma Hribar. Po Josipinini smrti leta 1917 je tovarno in stavbi na Slovenski 14 in 16 prevzela njena prvorojenka Evgenija, poročena z narodno zavednim časnikarjem in podjetnikom Dragotinom Hribarjem. Leta 1920 je postala javna trgovska družba, Hribarjeva pa družabnika. V tem času se je proizvodnja znatno povečala, ročno proizvodnjo pa so vse bolj nadomeščali stroji. Sredi 30. let je lastnik tovarne postal njun sin Rado Hribar, podatki iz leta 1939, denimo, pa kažejo, da je tovarna s komaj 64 zaposlenimi proizvedla kar 364 ton izdelkov na leto. Tudi med vojno je nemoteno delovala, le da zaradi pomanjkanja surovin v manjšem obsegu. Ko so leta 1944 Rada usmrtili, je tovarno v celoti prevzel njegov brat Svetozar. Po nacionalizaciji leta 1945 je tovarna postala mestno podjetje, ki je še dve desetletji zatem povsem avtomatiziralo proizvodnjo. Do tedaj je bilo mnogo dela ročnega in za v večini žensko delovno silo tudi težaškega, ki ga je na oddelku trdih bonbonov za povrhu spremljala neznosna vročina, na preostalih pa predvsem pozimi, kot so za razstavo strnile nekdanje uslužbenke, tudi prepih.
Konec 60. let se je Šumi pridružil tovarni Žito, a je obrat ob Kongresnem trgu v Ljubljani neprekinjeno proizvajal bonbone, čokolado in kekse vse do leta 1974. Potem so proizvodnjo preselili na Šmartinsko 154, leta 2008 pa v Krško, kjer kot del koncerna Podravka deluje še danes. Sicer pa je Šumi v svoji 145-letni zgodovini deloval na šestih različnih lokacijah, stavba legendarnega Šumija pa se je v prah za vedno spremenila pred petnajstimi leti.
Sredi Ljubljane do sredine 70. let
Šumi se je zapisal tudi v zgodovino oblikovanja. Muzej za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani hrani zanimivo gradivo iz 60. in 70. let od logotipa do embalaž, ki sta jih za Šumi oblikovali arhitektki Majda Dobravec Lajovic in Nana Lesnika in so bile predstavljene tudi na Bienalu grafičnega oblikovanja. Majda Dobravec Lajovic je leta 1960 oblikovala novo celostno grafično podobo podjetja Šumi, Nana Lesnika, poznejša profesorica na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, pa je med drugim ob svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu leta 1966 v Sloveniji oblikovala prav posebno embalažo za bonbone Hokej 1966. Kot pomembna grafična oblikovalka se je v zgodovino Šumija vpisala tudi akademska slikarka Saša Kokol.
Sredi 60. let je Šumi kot prvi v Jugoslaviji začel proizvajati žvečilni gumi v obliki cigaret, ki so se otrokom kljub neelastičnosti pri žvečenju zdeli nadvse imenitni, dve leti zatem so izdelali še enega svojih najbolj legendarnih bonbonov Visoki C, ki je bil prvi trdi bonbon v takratni Jugoslaviji s tekočim polnilom z naravnimi zgoščenimi sadnimi dodatki, leta 1971 je prišel v trgovine še zeliščni bonbon Herba z dodanimi naravnimi zeliščnimi aromami in s sladnim ekstraktom, v tem desetletju pa tudi nepozabni Alpski mlečni bonbon s kondenziranim mlekom. V 80. letih so začeli prodajati karamelne bonbone z naravnimi zgoščenimi sadnimi dodatki Fru Fru, Iglu ter ŠŠŠum Jabolko s praškastim polnilom, prvi bonbon te vrste v takratni Jugoslaviji ... Zanimivo pa je, da bi za svojega najljubšega tudi predstavniki različnih generacij pogosto izpostavili istega.
Po nacionalizaciji leta 1945 je tovarna postala mestno podjetje, ki je v dveh desetletjih zatem povsem avtomatiziralo proizvodnjo.