Veličastni vstop v kulturno poletje
Orkester Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga je sinoči pod taktirko svetovno priznanega dirigenta Valerija Gergijeva slovesno odprl 69. Ljubljana Festival. Na njem redno nastopajo že skoraj dvajset let, nazadnje so tu gostovali pred dvema letoma. Tokrat so nastopili z izvedbo dveh simfoničnih pesnitev, in sicer najbolj izvajane slovenske simfonične skladbe v povojnem času pri nas, simfoničnega scherza Bela krajina Marjana Kozine, ter Fantastične simfonije za orkester, op. 14 Francoza Hectorja Berlioza. N. G.
Gledališče
Hlapci režija Maja Kleczewska Slovensko mladinsko gledališče in Pionirski dom – Center za kulturo mladih
V postavitev Hlapcev Maje Kleczewske, med katero občinstvo nosi slušalke s tremi kanali, na katerih naj bi bilo med predstavo mogoče poslušati različne vsebine, je gledalstvo uvedeno s sporočilom, da vstopa v muzej slovenske zgodovine, po katerem se lahko prosto giblje, dogajanje pa lahko tudi fotografira in snema. V muzeju naj bi bili razni artefakti in »humanoidni roboti«, ki naj bi podajali razne vsebine.
Zasnova se zdi zanimiva; princip uporabe slušalk s tremi kanali – in tako tremi vzporednimi vsebinami – bi lahko omogočal različne kombinacije zornih kotov in vsebin, toda ta možnost je žal premalo izkoriščena; če v prvih nekaj minutah predstave res lahko spremljamo troje dogajanj, se pomemben del predstave odvija le na enem kanalu, hkratnost dogajanja pa ni razvejena na način, ki ga bi bilo sodeč po zasnovi mogoče pričakovati. S tem se interpretacijske možnosti seveda zamejijo, v osnovi dobra režijska idejna zasnova pa ostane neizkoriščena. Podoben vzorec je mogoče zaznati tudi na drugih primerih, v drugih elementih predstave. Obvelja, denimo, v odnosu do popisane začetne umestitve v prostor; muzejska zastavitev se zdi svež zastavek, ki bi ga vsekakor veljalo razvijati, a predstava tega ne naredi v dovoljšnji meri; tudi tu lahko pogrešamo hkratnost dogajanja, a vsekakor tudi artefakte, ki bi dejansko ustvarjali vtis zgodovine; ta očitek deloma velja režiji in deloma scenografiji. Fotografije posameznikov, ključnih za slovensko zgodovino, ki visijo pod balkoni Festivalne dvorane, so zanimiv element, a ta »muzejska zasnova« bi vsekakor omogočala več poigravanja tako z uprizoritveno formo kot s scenografijo. Na podoben način dobri idejni zastavki nekako obvisijo in se prehitro iztečejo tudi na vsebinski ravni. Kleczewska se pri postavitvi Cankarjevih Hlapcev poudarjeno osredotoča na spor med Jermanom in cerkveno oblastjo, drugi vidiki, denimo socialistične politične težnje, utelešene v Kalandru, so nekako postavljeni v drugi plan; prisotni so, a ne zasedejo prav veliko prostora. Če upoštevamo, da je režiserka v enem izmed intervjujev povedala, da je Hlapce skušala brati zlasti v kontekstu trenutne politične situacije v Sloveniji, se zdi ta poudarek morda nekoliko pretiran, saj ključni politični problemi slovenskega prostora trenutno morda niso tako temeljno vezani na klerikalno oblast. Zdi se sicer, da se predstava tega nekako zaveda; na enem od kanalov lahko (vsaj kolikor mi je uspelo razbrati) med predstavo občasno spremljamo odlomke iz knjige Skrito povelje
Dragice Potočnjak (ki v predstavi tudi nastopa) ter komentiranje sočasne Janševe politike, predstavo tvorijo tudi krajši aktualistični prizori (kot je denimo prizor s človekom, ki s slovensko zastavo v rokah vpije »Tukaj je Slovenija«), toda povezava med temi dogodki in zgodbo Hlapcev ni dovolj dobro razdelana; dobrodošel bi bil, denimo, kak vsebinski lok, ki bi analiziral hlapčevstvo v preteklosti in sedanjosti, tako pa se zdi, da se aktualistična linija izteče v nekakšno ad hoc družbeno kritiko na prvo žogo, prostora, ki ga Hlapci kot besedilo ponujajo, pa ne izrabi, da bi zastavila kritiko trenutnega naroda; predvsem je kritika usmerjana v trenutno oblast, kar naposled izzveni nekoliko pamfletarsko, ker tudi na tem mestu refleksija ne gre dlje od parol. V tem kontekstu je morda smiselno izpostaviti, da je več prizorov v predstavi pomensko »dvojno podčrtanih«; replika »Nazadnjaštvo je dobro, naprednjaštvo je dobro, najboljše pa so pečene piške« je, denimo, pospremljena z uživanjem ocvrtih piščančjih bedrc, Jermanovo spodbujanje k uporu pa z letaki, ki pozivajo na kolesarske proteste. Pod črto so Hlapci Maje Kleczewske odrsko delo, ki po uprizoritveni, režijski, scenografski ter idejni plati pokaže precej dobrih zastavkov, a jih žal ne izpelje dovolj prepričljivo.