Neenotnost enotnega evropskega potrdila
Ko so modreci v Bruslju pred meseci začeli govoriti o tako imenovanem zelenem covidnem potnem listu, si je marsikdo predstavljal, da bomo Evropejci s tem lahko nemoteno in pod enakimi pogoji potovali znotraj Unije in vanjo. Ta dokument, ki se uradno imenuje evropsko digitalno covidno potrdilo, od včeraj tudi zares velja, a že zdaj je jasno, da sicer prinaša enotno formo in vsebino, ne pa tudi enotnih pogojev za prestopanje evropskih in schengenskih meja.
Bajno plačani bruseljski uradniki se namreč v vseh teh mesecih niso zmogli dogovoriti o enotnih merilih za prestopanje meja, ampak so v imenu suverenizma to prepustili posamezni članici. To pomeni, da bomo državljani Evrope pred potovanjem po skupni domovini morali še vedno nenehno preverjati, kakšna pravila o prestopanju nacionalnih meja veljajo v eni ali drugi članici.
Še največ enotnosti in najmanj ovir je za dvakrat cepljene prebivalce, čeprav v strahu pred širjenjem s tako imenovano delta različico sars-cov-2 morda tudi to ne bo več samoumevno. Pri drugih kategorijah je razlik veliko več. Nekatere članice tako zahtevajo le hitri test na covid-19, druge priznavajo le test PCR, v tretje je mogoče vstopiti tudi z dokazili o protitelesih.
Največ razlik pri pogojih za prehod meje je glede oseb, ki so covid-19 prebolele. V Grčiji, denimo, prebolevništvo prinaša vstopnico za prosto gibanje za kar devet mesecev, pri nas, na Hrvaškem in v Italiji za šest, čeprav nekatere študije kažejo na vsaj osemmesečno odpornost. Še več zmede je pri cepljenju prebolevnikov. Slovenija kot ena redkih držav prebolevnikom omogoča, da po cepljenju z enim odmerkom v šestih do osmih mesecih po okužbi štejejo za polno cepljene. A to velja v le še nekaj članicah, kar je precej nerazumljivo, saj nekatere študije potrjujejo, da drugi odmerek cepiva pri prebolevnikih ne prinaša več dodatne odpornosti, kar pomeni, da v resnici ne bi bil potreben. To prostodušno v cepilnih centrih povedo tudi tamkajšnji zdravstveni delavci in zdravniki ter v istem trenutku dodajo, da pa je za lažje potovanje bolje prejeti dva odmerka. Število odmerkov je tako prepuščeno posamezniku, kot bi ga spraševali, ali želi pojesti en kos torte ali dva.
Takšna zmeda je posledica neenotne politike glede prebolevnikov tako na ravni Evropske unije kot Svetovne zdravstvene organizacije. Posredno »siljenje« prebolevnikov v cepljenje z drugim odmerkom tako ni mogoče razumeti drugače, kot sledenje Unije interesom farmacevtske industrije, ki razumljivo želi prodati čim več odmerkov cepiv. Zato se ni mogoče znebiti občutka, da so prav prebolevniki najbolj zlorabljena skupina te covidne histerije.
Razumljivo je, da je glede nadležnega virusa še veliko neznank in da tudi zdravniki ne vedo z gotovostjo, kako ravnati, a takšne razlike med državami in znotraj Unije le še dodatno vzbujajo dvom o ukrepih odločevalcev in napeljujejo vodo na mlin nasprotnikov cepljenja ter tudi zanikovalcev covida-19.
Tudi strašenje z vedno novimi podobami virusa in nenehno objavljanje števila okužb je na vse bolj majavih nogah. Zadnji primer različice delta se po uradnih podatkih sicer res širi po državah, a kot kaže, v deželah z najmanj solidno precepljenostjo za zdaj ne povzroča veliko težjih potekov bolezni in torej tudi ne prevelike obremenitve za zdravstveni sistem, kar je bil menda ključni cilj vseh ukrepov proti covidu-19. Zato bi bilo bolj kot preštevanje in strašenje s številom okužb smiselno spremljanje števila hospitaliziranih zaradi te bolezni, kar bi moralo biti ključno merilo za morebitno odločanje o morebitnih novih ukrepih. S to boleznijo se bomo namreč morali naučiti živeti, gospodarstvu in drugim dejavnostim pa končno dovoliti normalno delati. Ekonomski davek omejitev in zapiranja javnega življenja je že tako in tako prevelik.
Vse bolj se zdi, da so prebolevniki najbolj zlorabljena skupina covidne histerije.