Evropa, pomagaj!

Že mesece »zaskrbljeni državljani« na družbenih omrežjih opisujejo svojo sramoto, ki jo doživljajo, ko so svojim prijateljem iz tujine prisiljeni pojasnjevati dnevnopolitične dogodke v Sloveniji. Zadnji Janšev tvit, pa Hojsove in Toninove provokacije, pa rumene jopiče in neonaciste, ki v tej deželi mirno nadlegujejo državljane, pa tisoč in en psihopropagandni trik desne vlade, ki nam orkestrira splošno erozijo demokracije, človečnosti in blagostanja. Konec je z našo »nekoč ugledno« in »nekoč spoštovano« državo, se zaskrbljeni državljani ozirajo k Evropi ter upajo, da jih podpre, pa hkrati bojijo, da jih podpre. Občutek sramu se prebuja v vsej razsežnosti, ko Slovenijo opazuje neka abstraktna gmota Zahoda, kot da bi bil objektiven in verodostojen moralni subjekt zunaj države oziroma kot da bi imeli tu živeči ljudje razmagneten etični kompas in bi bili brez pravega občutka za lastno suverenost. Brez vere v »gospodovanje lastni usodi«, če uporabim patetično osamosvojiteljsko retoriko. Oni dan je pismo, v katerem kot v nekakšni politični različici igre Ouija kličejo Evropo, napisalo 167 slovenskih intelektualcev, svoj podpis je poleg stisnil še Noam Chomsky. Ugotovitvam pisma ni mogoče oporekati, videti je, da intelektualci v slovenski družbi opravljajo svoje delo. Že odkar je pismo zakrožilo, si razbijam glavo s tem, kaj natanko imajo v mislih, ko EU prosijo, da se zavzame za vedno bolj ogroženo demokracijo Republike Slovenije. Bržkone si glavo s tem belijo tudi podpisniki.

Znano je, da EU kaj prida učinkovitih mehanizmov za reševanje notranjepolitičnih kriz držav članic nima na voljo. Tudi če bi to karkoli rešilo, Ursula von der Leyen, David-Maria Sassoli in Charles Michel nimajo legalnih možnosti v Slovenijo uvoziti kakšnega bruseljskega birokrata, recimo romunsko ali flamsko govorečega, ki bi za nekaj mesecev odigral tehničnega premiera, dokler državljani zadev ne spravimo v red. EU je na voljo le to, da državo članico, katere voditelji so v navzkrižju z vladavino prava, ekonomsko disciplinira. Da jo vrže iz monetarne unije, postavi na ono stran šengna ali zabriše kar iz krovnega kluba? Seveda ne. EU ne more niti Lidla in Ikee odpoklicati nazaj v Nemčijo in na Švedsko. EU je na voljo izključno zaprtje finančne pipice. Predlog, da evropska komisija za Slovenijo, tako kot že za Poljsko in Madžarsko, sproži mehanizem pogojevanja evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava, je na mizi. Hud udarec, vendar ne za oblast, pač pa za državljane, ki so tako ali drugače končni prejemniki in uporabniki teh sredstev. Na neki perverzen način EU avtoritarnim oblastnikom po Evropi pomaga, saj bodo ti nevšečnost volivcem gotovo znali prikazati kot oblastniško in nepravično, sebe pa konsolidirati v vlogi žrtve.

Medtem ko si še tretja evropska država zapravlja lastno demokracijo, je čas dozorel za odločnejše geste Evropske unije. Delovno vprašanje: je nedemokratične režime sposobna učinkovito nevtralizirati v embrionalni fazi, še preden ti rodijo in ne škodijo več le državljanom prizadete države, pač pa Uniji kot celoti. EU s kratkovidnim interesom, izključno za evropsko ekonomsko ravnotežje tvega, da se ji avtokratski režimi zaredijo tako rekoč na prsih. V srcu Evrope, bi dejali slovenski, madžarski in poljski domoljubi. Če bi projekcijam za prihodnost EU namenila eno samo plenarno zasedanje, bi hitro videla, da krepitev iliberalnega bloka Evropo funkcionalno deli na dva odkrito sovražna pola in obljublja ekonomsko slabitev celotne Unije. Morda prinaša dve uniji: eno takšno, da bodo iz nje evro, lidli in ikee odšli kar sami. Dlje ko se Evropa prestopa in pošilja lepe pozdrave, trdneje konsolidira iliberalni blok, ki si želi prav tega: odsotnosti nadzora in vmešavanja, nedotakljivosti pred moralnim sodiščem.

Vprašanje za Evropo je, ali bo prepoznala lastne zasluge za krizo evropskih vrednot ter ali bo simptomom po imenih Madžarska, Poljska in Slovenija odkrila skupni izvor. Je EU zmožna videti povezavo med neoliberalnim kapitalizmom, ki ga je v teh krajih sama inštalirala, ter desnim populizmom, ki se vzpne, ko se kapitalizem izkaže za red, ki pelje žejne čez vodo? Vprašanje je, ali bo Severozahodna Evropa prepoznala svoj prispevek k temu, da so se razlike med severom in jugom ter zahodom in vzhodom v 30 letih ideje »združene Evrope« kvečjemu poglobile. Vprašanje je, ali jedrne države Unije zmorejo uvid, da njihova ideja nikoli ni bila, da se razlike ne bi poglobile. Vprašanje je tudi, ali bo Evropa prepoznala svojo vlogo pri vzponu desnega populizma, ki jo je odigrala s tem, ko je fašizem in nacizem vrgla v isti koš s socializmi in komunizmi (s krovnim pojmom totalitarizmi) ter s tem pretrgala zdrave identitetne vezi »nove Evrope« z lastno zgodovino. Vprašanje je, ali Evropa razume moč nepotrebnih gest ideološkega revizionizma, ki desničarjem zdaj omogoča na »evropskih vrednotah« utemeljeno demonizacijo vsake progresivne ideje, če le v obrisih spominja na socializem.

Klicanje Evrope na pomoč, če že kaj, je nevarno. Evropa se utegne spomniti svoje vloge pri ohranjanju blokovske razdelitve kontinenta. Hladna vojna bi lahko bila v neki prihodnosti videti topla v primerjavi z zimo, ki se napoveduje. Za državljane je odnos do odsotne mame Evrope priložnost za refleksijo in razmislek o alternativnih zgodovinah, toliko da si malce razgiblje mentalna mišica domišljije: Ali onkraj Evropske unije sploh obstaja vizija Slovenije ter kaj ostane od Slovenije, če Evropsko unijo jutri nekdo ali nekaj ukine?

Medtem ko si še tretja evropska država zapravlja lastno demokracijo, je čas dozorel za odločnejše geste Evropske unije.