Referendum za vodo ali njeno urejanje
Nasprotujejo mu vodarska stroka, univerze in nevladniki, podpirajo pa le vladne stranke
Zakonu nasprotujejo vodarska stroka, univerze in nevladniki, podpirajo pa le vladne stranke.
Na referendumu bomo 11. julija (lahko tudi predčasno) glasovali o uveljavitvi ali zavrnitvi marca sprejete novele zakona o vodah, ki jo vladne stranke razlagajo povsem nasprotno kot široka množica vodarske stroke, raziskovalnih ustanov in nevladnih okoljskih organizacij. Za zavrnitev zakona mora na referendumu proti glasovati več kot polovica udeležencev, pri čemer se ga mora udeležiti najmanj 20 odstotkov ali 340.000 volilnih upravičencev.
■ Zakaj so se različne organizacije lotile zbiranja podpisov za referendum o zakonu o vodah?
Javna razprava o tako pomembni snovi, kot je voda, je bila skrajšana na 14 dni, namesto na najmanj 30, po njej pa so vladne stranke v zakon dodale še dopolnila, ki so jih različne organizacije označile za korak nazaj pri varovanju vode. Hujše dopolnilo, ki je bilo zapisano v 69. členu in s katerim bi bila na vodovarstvenih območjih omogočena gradnja proizvodnih naprav z nevarnimi snovmi in odlagališč odpadkov, so na pritisk umaknili. Ostala pa je dopolnitev 37. člena, ki po novem dovoljuje, da se na vodnem in priobalnem zemljišču ter na območju presihajočih jezer gradijo enostavni objekti in objekti v javni rabi. Po gradbenem zakonu so to gostinske, poslovne, upravne, trgovske, obredne stavbe, stavbe za storitvene dejavnosti, stavbe za promet, stavbe za izvajanje komunikacij in druge nestanovanjske stavbe, če so namenjene javni rabi, in javne površine, kot so javne ceste, ulice, trgi, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice in rekreacijske površine.
■ Kako to razlagajo na ministrstvu za okolje in prostor?
Z uveljavitvijo novele bo na priobalnem pasu onemogočena gradnja tovarn in drugih industrijskih objektov ter tudi zasebnih objektov. Pod zaostrenimi vodovarstvenimi pogoji bo na priobalnih zemljiščih mogoče graditi le še enostavne objekte javne rabe (denimo otroška in športna igrišča, čolnarne in podobno), a zgolj tam, kjer bodo to dopuščali prostorski akti občin. Občine bodo za spremembe prostorskih aktov, enako kot do zdaj, morale pridobiti soglasje direkcije za vode in drugih pristojnih organov. Ne bo dopustno, da bi morebitni na novo zgrajeni objekti kakorkoli omejevali dostop do vode. Na podlagi novele se za vzdrževanje in sanacijo vodotokov, poleg sredstev iz državnega proračuna, lahko uporabi tudi 17 milijonov evrov iz namenskih sredstev sklada za vode. S temi sredstvi bi lahko zagotovili poplavno varnost za velik del prebivalcev ter njihovega premoženja. Odločanje o morebitnih gradbenih posegih na območju priobalnega pasu bo z novim zakonom prešlo pod okrilje strokovnjakov z direkcije za vode. Vlada tako ne bo več imela pravice določati izjem, o pobudah občin bo v celoti samostojno odločala stroka.
■ Zakaj kljub tem zagotovilom vodarska stroka in številni nevladniki pozivajo h glasovanju proti?
Štiri vodarska strokovna združenja opozarjajo na dve izjemi, ki dopuščata gradnjo enostavnih objektov in objektov v javni rabi na in ob vodi tudi zunaj naselij, kar prej ni bilo dovoljeno. Z utrditvijo bregov se prekinejo povezave med površinskimi in podzemnimi vodami, kar pomeni, da se površinska voda spira neposredno v reko, jezero ali morje in se ne prečisti ob pronicanju v podzemlje. Če na urejenem zemljišču nastaja škoda, ga bodo ogradili in to bo preprečilo dostop do vode, posebno brez plačila. Objekti v javni rabi so lahko tudi gostilne, torej bo za dostop do vode treba plačati vsaj kavo. V absurdnem primeru bi lahko bil objekt v javni rabi tudi most na blejski otok s stojnicami. Ti objekti niso javni, ampak v lasti zasebnikov. Tuji investitorji menda že čakajo, Vrbsko jezero v Avstriji je povsem pozidano, Rusi so kupili veliko obalnih zemljišč na Hrvaškem. Po prejšnjem zakonu v Sloveniji ni bila sprejeta nobena uredba za novo vilo ali tovarno ob vodi, poleg tega ni bilo dovoljeno graditi na vodi. Novela zakona gradnjo razširja tudi na morje.
■ Kaj bi dobili investitorji in občine z novelo zakona?
Občina Brežice bi lahko preprosteje izpeljala projekt rekreacijskega centra na Savi in nasipov za hidroelektrarno Brežice, ugotavljajo nasprotniki zakona. Manj težav bi imeli tudi pri urejanju območja nekdanje obalne ceste ob morju. Zrasle bi lahko nove čolnarne in veliko novih utrjenih površin s pristriženo travico. Na Bledu je zdaj edino območje, kjer je dostop do vode izično onemogočen, ograjeno zemljišče državnega protokolarnega objekta.
■ Je sprememba zakona o vodah sploh potrebna?
Slovenska zakonodaja je dovolj dobra, le izvajati in upoštevati jo je treba, pravi stroka. Če pa bi že spreminjali zakon v smeri, ki jo predvideva evropski zeleni dogovor, bi bila nujna široka razprava, kot se je razvila po sprejetju novele zakona o vodah. Ta je vsaj delno v nasprotju z načeli zelenega prehoda, ki predvideva renaturacijo vodotokov z ovinki, mrtvicami in razlivnimi površinami, odstranjevanje jezov in ohranjanje biotske raznovrstnosti, kar pomeni tudi bogato vegetacijo na bregovih rek. Izvajanje take strategije bi, denimo, pomenilo odstranitev kompostarne na otoku na Muri v Ceršaku, kjer 200.000 ton neprimernega humusa čaka, da ga odplavi do črpališč vode. Zmanjšati bi bilo treba tudi porabo pesticidov in odstraniti več skritih deponij odpadkov, denimo v Sladkem vrhu. Ob Muri pravijo, da so po 40 letih boja za Muro na polovici poti, da se vanjo vrne vse nekdanje življenje.