Zlata mrzlica na dnu oceanov

Grobi posegi v najobčutljivejše in hkrati najbolj neraziskane ekosisteme bi se lahko začeli že v dveh letih

Grobi posegi v najobčutljivejše in hkrati najbolj neraziskane ekosisteme bi se lahko začeli že v dveh letih.

Nekaj pozornosti mednarodne javnosti je za marsikoga abstraktna, dejansko pa okoljsko, podnebno in tudi geopolitično zelo pomembna zgodba globokomorskega rudarjenja dobila junija med srečanjem skupine G7 v angleškem Cornwallu, kjer je več sto deskarjev zahtevalo prepoved rudarjenja, in aprila, ko je plovilo okoljevarstvene organizacije Greenpeace sredi Pacifika prestreglo ladjo rudarskega podjetja DeepGreen. Slednje – in pri tem še zdaleč ni edino – poskuša rudarjenje na dnu globokih oceanov »prodati« kot eno ključnih front v boju s podnebnimi spremembami in prehodu v ogljično nevtralne čase.

Za globokomorsko območje velja približno 90 odstotkov oceanov. Kar se tiče površine, to predstavlja približno 50 odstotkov površine celotne Zemlje. O globokomorskem svetu še vedno vemo zelo malo, tako rekoč nič – petindvajset let po tem, denimo, ko so bili na oceanskem dnu odkriti prvi termalni vrelci, sta v njihovem okolju mesečno v povprečju odkriti dve novi živalski vrsti. Te so, praviloma, docela nenavadne; skregane z našo podobo (ne le) morskih živali. Gre za evolucijsko izoliran, samosvoj svet ter skrajno občutljiv, ranljiv ekosistem. Do zdaj so znanstveniki raziskali le 0,0001 tega skrivnostnega, a gigantskega vzporednega sveta. Morske globine so največji svetovni ekosistem. Tvorijo namreč kar 96 odstotkov celotnega naseljivega področja na Zemlji.

Skoraj brez regulacije

Ključna institucija, ki je zadolžena za upravljanje morskega dna – ekonomskega, (geo)političnega, znanstvenega – je Mednarodna agencija za morsko dno (International Seabed Authority – ISA), ki je bila ustanovljena leta 1982. Do danes je ISA izdala že trideset dovoljenj za raziskovanje potenciala za rudarjenje na oziroma pod morskim dnom: večina je v tako imenovani Clarion-Clippertonovem prelomnem območju (CCZ). ISA je do zdaj, mimogrede, izdajala le dovoljenja za raziskovanje in ne za rudarjenje.

ISA je za raziskovanje morskega dna – že v bližnji prihodnosti skoraj gotovo tudi rudarjenje – odobrila več kot 4,7 milijona kvadratnih kilometrov površine: večinoma v vzhodnem Tihomorskem in Indijskem oceanu. Marsikje tudi na globini od 3500 do 6500 metrov, kjer so – ob nenavadnem in skoraj popolnoma neraziskanem živalskem svetu – podvodni vulkani, gore, slapovi in termalni vrelci. Po nekaterih podatkih je pod morskim dnom za 1500 milijard dolarjev zlata.

Pozornost rudarskih podjetij – tako zagonskih podjetij kot tradicionalnih multinacionalk – je pri rudarskih načrtih »tam globoko spodaj« usmerjena na nekakšen zažgan krompir (po obliki in tudi velikosti) spominjajoče vozličke, ki vsebujejo več različnih kovin in mineralov. Tudi redkih. Vsebujejo tudi kobalt, nikelj, mangan, baker, litij, platino … Kovin in mineralov, ki jih na »suhem« počasi zmanjkuje, potreb po njih pa se zaradi nove, večkrat le samooklicane zelene industrije drastično povečujejo. Deli globokomorskega dna so obilno prekriti s temi kamnitimi gomolji, ki za nastanek potrebujejo tudi do milijon let, rudarska podjetja pa jih poskušajo kapitalizirati v imenu – zelenega preboja. Lokalnega, regionalnega in globalnega. Predvsem kar zadeva električno mobilnost in tehnologije za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov.

Zato niti slučajno ne preseneča, da so PR-oddelki rudarskih podjetij te večkovinske in večmineralne vozličke že označili za »kamnito baterijo«. Te izredno vredno »krompirje« nameravajo rudarska podjetja s pritiskom prek več kilometrov dolgih cevi potegniti – izsesati – na površino. Tam jih bodo obdelali že na posebnih ladjah, ostanke (sedimente) pa prek taistih cevi izpljunili nazaj na morsko dno, kar pri naravovarstvenikih, oceanograih in morskih biologih sproža glasne alarme. Za neraziskan in skrajno občutljiv globokomorski živelj, floro in favno, ter za samo morsko dno, ki se – podobno velja za živelj – zelo počasi obnavlja, to namreč pomeni velikansko grožnjo.

Laž, obarvana zeleno

»V družbi se urgentno povečuje potreba po kovinah, ki jih potrebujemo za baterije, in bi nam omogočile prehod v čisto energijo in na električne avtomobile. Verjamemo, da so večkovinski vozlički najbolj čist vir teh kovin, z najmanj škode za planet,« je zapisano na spletni strani podjetja DeepGreen, ki se je v zadnjih letih pozicioniralo kot eno glavnih pri lobiranju za dovoljenja in »rezervaciji« potencialnih strank – predvsem malih otoških držav v zahodnem Paciiku. Kanadsko

podjetje DeepGreen se je sicer po nedavni združitvi s podjetjem Sustainable Opportunities Acquisition Corp. preimenovalo v The Metals Company, ki napoveduje, da je prihodnost sveta – kovinska.

Okoljevarstvene in naravovarstvene organizacije nimajo nobenih dvomov – rudarjenja na (globoko)morskem dnu preprosto ne sme biti. Zaradi onesnaženja, hrupa, uničevanja morskega dna, v globokomorsko temo vsiljene svetlobe, posega v življenjske in reproduktivne navade živali in rastlin … »Med svojim delom smo odkrili, da je bila več kot polovica večjih živali, ki so odvisne od življenja ob vozličkih, za znanstvenike popolnoma nova. Korale, spužve in vetrnice potrebujejo vozličke. Rudarjenje bi nanje potencialno lahko drastično vplivalo,« je za britanski Guardian povedal mednarodni pravnik in specialist za oceansko pravo Duncan Currie, ki sodeluje z organizacijo Deep Sea Conservation Coalition.

V podjetju DeepGreen (The Metals Company) sicer svojo javno podobo gradijo prav na okoljevarstvu in se hvalijo s podporo vodilnih univerz, hkrati pa zatrjujejo, da bi z globokomorskim rudarjenjem na industrijski ravni lahko začeli že leta 2024.

Žrtvovanje tihomorskih otočij

Da rudarska podjetja sploh lahko začnejo raziskovati morsko dno, morajo v skladu z uredbami ISA pridobiti, ironično, pokroviteljstvo držav, kjer bo raziskovanje potekalo (ali že poteka). Med njimi, kot rečeno, za zdaj prevladujejo male otoške države iz zahodnega dela Tihomorskega ocena: Kiribati, Cookovi otoki, Tonga, Vanuatu in Nauru, kjer večinoma živi domorodno paciiško prebivalstvo. Gre za revne, okoljske že tako opustošene državice, ki so že več let brutalno – brez možnosti kakršnekoli obrambe – izpostavljene posledicam podnebnih sprememb. Postopno naraščanje oceanov jih namreč, nizke in peščene, počasi, a zanesljivo poplavlja. Predvsem to velja za otočje Kiribati, pa tudi za mali Nauru.

Nauru, ki ima le 12.000 prebivalcev, je dolga desetletja večinoma živel od odprtih kopov fosfata: zeleni otok se je, posledično, spremenil v puščavo. Posli so se sesuli. Potem pa so pred dvema letoma na otok prišli vodilni ljudje podjetja DeepGreen in otoškim oblastem ponudile – sijajen posel. V zameno za uradno, od Mednarodne agencije za morsko dno zahtevano pokroviteljstvo. To je zelena luč za začetek raziskovanja globokomorskega dna, ki se, glede na zadnja dogajanja v ISA (kmalu sledi predstavitev kodeksa globokomorskega rudarjenja), utegne že kmalu, najverjetneje v dveh letih, spremeniti v prvo uradno licenco za rudarjenje in ne le raziskovanje na (globoko)morskem dnu.

Podjetje DeepGreen je za raziskovanje mineralov na območju CCZ sicer od Mednarodne agencije za morsko dno dobilo licenco za kar petnajst let – in to prek svojega podizvajalca z Nauruja (Nauru Ocean Resources Inc.), kot pokroviteljski državi pa sta se ob Nauruju kanadskemu podjetju z avstralskim vodstvom zavezali tudi Tonga in Kiribati. Medtem ko so oblasti z Nauruja svojo državico že izročile v roke mednarodni rudarski korporaciji – to je bilo mogoče opaziti tudi na zasedanju ISA na Jamajki, kjer so Nauru predstavljali kar zaposleni v podjetju DeepGreen –, so nekatere tihomorske države mednarodno skupnost že pozvale k (regionalni) zamrznitvi vseh aktivnosti, ki so povezane z globokomorskim rudarjenjem oziroma rudarjenjem pod morskim dnom. Vzrok: potencialna škoda za okolje. Za globalno – absolutno – prepoved globokomorskega rudarjenje so se zaradi strahu za svojo prihodnost skupaj zavzeli tako pripadniki civilne družbe na paciiških otočjih kot tudi med ljudmi izjemno vplivni Tihomorski svet cerkva.

To so storili predsedniki vlad iz Fidžija, Vanuatuja in tudi Papue Nove Gvineje, kjer je že potekal prvi proces globokomorskega rudarjenja na svetu. Na Papui Novi Gvineji je – prav tako kanadsko – rudarsko podjetje Nautilus Minerals, Inc. (prvo podjetje, ki je od ISA dobilo licenco), začelo vrtati v morsko dno že leta 2007, in to 1600 metrov globoko (projekt Solwara I), v bližini termalnih vrelcev in habitata številnih redkih živalskih vrst. Kanadčani, ki jih je sicer mogoče najti v številnih najspornejših rudarskih projektih po vsem svetu, so v globinah pod Papuo več let iskali baker, zlato, srebro in cink. Raziskovalni projekt podjetja Nautilus ni bil uspešen – leta 2019 so razglasili bankrot in ustavili vrtanje. Brez dela je ostalo več sto ljudi.

Enotno nasprotovanje

Da bi bilo morsko (pod)dno lahko sila uporaben vir naravnih bogastev – in seveda tudi bogatenja –, so pomorci ugotovili že leta 1868, ko so v severnem ruskem morju z morskega dna potegnili velike količine železa, kmalu potem pa je do podobnih odkritij prišlo tudi na dnu Atlantika in Paciika. Kar nekaj globokomorskih projektov zdaj sicer poteka povsem ločeno od regulacij ISA: Japonska in Južna Koreja sta že sprožili nacionalna projekta raziskovanja morskega dna, južnoafriško rudarsko podjetje De Beers Group, ki slovi po rudarjenju (nekoč tudi krvavih) diamantov in njihovi obdelavi, pa že od leta 2018 po morskem dnu v Namibiji išče diamante. Uspešno.

»Mednarodna agencija za morsko dno je pod hudim pritiskom, da uredi regulacije in dovoli začetek rudarjenja,« pravi Catherine Coumans, ena od avtoric poročila (Deep Sea Mining Campaign) o prihodnosti morskih globin in rudarjenja, ki ga je napisala skupina raziskovalcev z Univerze Jamesa Cooka v Avstraliji, s sedežem tudi na Fidžiju, eni izmed otoških držav, ki jo oblegajo globalna rudarska podjetja. Coumansova, ki se boji, da tam spodaj ne bo nikakršnega nazora – ta tehnično ni mogoč – napoveduje, da se bo globokomorsko rudarjenje začelo »že čez nekaj let«. Po njenih besedah v znanstveni sferi obstaja »popoln konsenz« o tem, da bo rudarjenje večkovinskih vozličkov z morskega dna povzročilo »izgubo biotske raznovrstnosti v morskem okolju«.

Poročilo Deep Sea Mining Campaign in Mining Watch (del Deep Sea Conservation Coalition, ki jo sestavlja več kot 80 nevladnih organizacij) opozarja, da bi globokomorsko rudarjenje lahko imelo številne negativne posledice tudi na prebivalce najbolj izpostavljenih paciiških otokov – predvsem zaradi morebitnih negativnih posledic izpuščanja sedimentov in uporabe toksičnih kemikalij na ribarjenje (tuna) in posledično prehransko varnost. Poročilo opozarja tudi na morebitne družbene, ekonomske in okoljske posledice globokomorskega rudarjenja za tihomorske otočane.

»Svetovni oceani so oblegani. Ne le da se preizkuša njihova vzdržljivost, so tudi žrtve dobro dokumentiranih podnebnih sprememb, čezmernega ribolova, onesnaževanja in industrije, o kateri je zelo malo znanega, bi pa lahko nepovratno poškodovala zadnjo mejo tega planeta – globoke oceane,« pravi dr. Helen Rubenstein, ki sodeluje v Deep Sean Mining Campaign. Rubensteinova dodaja, da je mentaliteta, ki obkroža globokomorsko rudarjenje – ob odsotnosti javne debate in ozaveščenosti – v srcu podnebne krize, s katero se spopadamo. Prav nasprotno od ključnih protagonistov rudarskih podjetij, ki (nam) ob pomanjkanju podatkov želijo brutalne posege v oceane predstaviti kot »zeleno opcijo«, v celofan zavito manjše zlo od rudarjenja na površini. In to v imenu prehoda v ogljično nevtralnost. Celo v imenu spopada z industrijo fosilnih goriv. Hipokrizija bi težko bila večja.

Za moratorij glede vseh aktivnosti v zvezi z globokomorskim rudarjenjem se je nedavno zavzel tudi evropski parlament in evropsko komisijo – in celotno Evropsko unijo – pozval, naj stori enako: dokler posledice rudarjenja na morskem dnu za okolje ne bodo bolj znane, razumljene, raziskane in upravljane. Za zamrznitev aktivnosti se je zavzelo tudi nekaj ključnih tehnoloških in avtomobilskih podjetij, ki so odvisna od redkih kovin, prisotnih tudi na (globoko)morskem dnu (uradno globlje od 200 metrov) – to so na poziv World Wildlife Fund (WWF), denimo, storili tudi Google, Samsung, BMW in Volvo.

Pozornost rudarskih podjetij je usmerjena na nekakšen zažgan krompir spominjajoče vozličke, ki vsebujejo več različnih kovin in mineralov.

Za moratorij glede vseh aktivnosti v zvezi z globokomorskim rudarjenjem se je pred kratkim zavzel tudi evropski parlament.

Morske globine so največji svetovni ekosistem. Sestavljajo namreč kar 96 odstotkov celotnega naseljivega področja na Zemlji.