Digitalni nomadi za nacionalno živopisnost
Popandemične spremembe Japonska vse bolj na široko odpira vrata prišlekom od zunaj, kar je dobra novica
V pandemiji je veliko ljudi spoznalo, da nima smisla hoditi v pisarne in da si je mogoče življenje veliko bolje organizirati, če se delo opravlja prek spleta. Digitalni nomadi so končno dočakali svojih pet minut. Zdaj je le še vprašanje, katero mesto bodo izbrali in ga začasno spremenili v svoje prebivališče.
Azijska mesta so do zdaj pri tem zaostajala za evropskimi in ameriškimi, a sta med prvimi desetimi na seznamu, ki ga ponuja platforma Nestpick, kljub vsemu Tokio na šestem in Singapur na sedmem mestu. Ker se na prisotnost digitalnih nomadov vse bolj gleda kot na odsev splošne odprtosti, družbene razvitosti, zdravstvene varnosti, stopnje svetovljanstva, nato pa tudi inančne dostopnosti, je za azijska središča to tudi vprašanje mednarodnega ugleda.
Vonj Hongkonga
Japonska je znana kot država, ki nujno potrebuje delovno silo, a je bila v tej državi ksenofobija še pred kratkim močnejša celo od racionalnih analiz, da se bo gospodarstvo brez širšega odpiranja vrat tujcem stežka prebudilo. Ko so se lani poleti po osrednjem tokijskem okraju Ueno širile vonjave kumina in karija, ko so objavljali oglase za inančne storitve v približno dvajsetih jezikih in v prodajalnah nudili korejske slaščice, je bilo to znamenje, da večkulturnost vse bolj prodira v pore tradicionalistične družbe. Tokio je vsaj v nekaterih delih mesta dišal kot Hongkong.
Japonska ima s 126 milijoni prebivalcev (vsako leto jih je 400.000 manj) zdaj skoraj tri milijone priseljencev. To je trikrat več kot pred 30 leti, v minulih dveh letih pa je ta sprememba očitna celo na ulicah. Veliko spremembo so v imigrantsko politiko uvedli leta 2019, ko so na podlagi novega zakona o imigraciji v naslednjih petih letih dovolili priselitev 345.000 novih delavcev. Tistim z nizko izobrazbo so izdali vizume za pet let, visokokvaliicirani pa lahko neomejeno ostanejo v državi.
Procesa postopnih sprememb ne spremljajo le politiki, ampak tudi sociologi, kulturologi, zgodovinarji in, seveda, mediji. Čeprav je bilo leta 2018 v vseh 47 prefekturah prvič v zgodovini Japonske več nezasedenih delovnih mest kot tistih, ki so iskali delo, se ni nihče slepil, da bi lahko prihod številnih tujcev minil brez čustvenih odzivov. Pojasnilo za to ni le dolga zgodovina osamitve pred zunanjim svetom, temveč tudi vpliv ameriške okupacije po drugi svetovni vojni, ko so bile japonske meje proti Severni Koreji in Kitajski trdno zaprte. Zgodovinarji so celo zatrdili, da se je prav v desetletjih po vojni oblikovala nova identiteta Japonske kot »samozadostne, edinstvene in etnično čiste nacije«.
V nasprotju z Evropo, je poudaril Eidži Oguma, profesor sociologije in zgodovine na tokijski univerzi Keio, se politično polariziranje na Japonskem ne vrti okoli
• Digitalni nomadi so končno dočakali svojih pet minut.
• So tudi lakmusov papir za stopnjo modernosti posameznih mest.
• Japonska je bila še pred kratkim zelo ksenofobna.
Japonski je vse bolj jasno, da je odprtost značilnost modernosti.
imigracije in nacionalne identitete. »Nacionalisti in skupine, ki nasprotujejo imigraciji (na Japonskem), predstavljajo morda en ali dva odstotka volivcev,« je povedal. Z drugimi besedami, Japonci so, kadar so rasisti ali ksenofobi, v tem tako soglasni, da za politične stranke nima smisla, da bi vprašanje imigracije uporabljale kot iskro, ki bi zanetila ogenj družbenega razdora.
»Ksenofobični nacionalisti so, kar zadeva politiko, v glavnem irelevantni,« pravi profesor Oguma. »Če bi že bil odziv (na povečano migracijo), bi se ta po vsej verjetnosti začel v obliki območne vstaje proti Tokiu.« A kot pravi, se to kljub vsemu zdaj ne bo zgodilo, ker je skrajno desno krilo razdrobljeno na frakcije, od katerih si vsaka želi doseči nekaj drugega.
Ne glede na to bo politične posledice pandemije, ki jih bodo še povečale težave z organizacijo poletnih športnih iger v Tokiu, zagotovo čutiti takoj po tem, ko se bodo končale olimpijske in paraolimpijske igre. Septembra bodo namreč volitve predsednika vladajoče Liberalnodemokratske stranke, oktobra pa bodo izvolili nov spodnji dom parlamenta. Če bo premier Jošihide Suga poražen na prvih, bo to dovolj, da se bo politično prizorišče znova vrnilo na začetek.
Ideja olimpijskih iger, ki bi morale potekati lani poleti, ni bila le v tem, da se proslavi »okrevanje in ponovno izgradnjo« po uničujočem potresu in cunamiju, ki sta državo prizadela pred desetimi leti, temveč tudi v tem, da se predstavi Japonsko kot resnično moderno državo, ki je v vseh pogledih sposobna voditi 21. stoletje.
Dobre ocene
In tukaj se vračamo k vprašanju digitalnih nomadov, ki so svojevrsten lakmusov papir tudi za stopnjo modernosti mest (ki, mimogrede, ni nujno povezana s stopnjo razvitosti). Država, ki na svojem območju omogoči bivanje tej kategoriji globalnih migrantov, si s tem zagotovo pridobi dobre ocene.
Pet mest je na vrhu seznama Nestpicka: Melbourne, Dubaj, Sydney, Talin in London. Takoj za
Tokiem in Singapurjem je Hongkong – še vedno. Kitajsko inančno središče Šanghaj, ki velja za najbolj odprto mesto v tej državi, je šele na 73. mestu. Indonezija in Tajska bi se lahko hitro povzpeli navzgor, glede na to, da številnim digitalnim nomadom ugajajo okolje, podnebje in razmeroma sprejemljivi življenjski stroški v teh dveh državah, a tam uradno še niso odobreni.
Japonski je vse bolj jasno, da je odprtost značilnost modernosti in da je v novem obdobju svobodne izbire kraja, iz katerega se bo človek odpravil na delo, povezano z internetom, najpomembneje preprečiti vnos okužbe. Tako se vrata te države pravzaprav pospešeno odpirajo zunanjemu svetu. Kulturna živopisnost pa je najboljša novica, ki bo tej državi dala novo energijo.