Bogdan Gabrovec, predsednik OKS
»Poskrbeti bi morali, da stanje v našem športu ne bo odvisno le od entuziazma, od denarnic staršev, okolja … Močno upam, da bomo vzpostavili uspešen sistem. Upam, da bo država vendarle prepoznala naše športne napore in zagotovila stabilno financiranje.«
V življenju, kolikor mi ga bo še dano, mi je ostalo še kar nekaj zavez: prisegel sem si, da bom najprej dober oče, nato dober stari oče oziroma dedek ali dedi, kakor mi pravijo. Lahko rečem, da sem v tem delovanju za šport na neki način zanemaril družino, kar bom poskušal popraviti, kolikor se bo le dalo. Če se to sploh še da popraviti. To je občutljiva tema.
Poskrbeti bi morali, da stanje v našem športu ne bo odvisno le od entuziazma, od denarnic staršev, okolja … Upam, da bomo vzpostavili uspešen sistem. Zdaj, ko Slovenija praznuje 30-letnico samostojnosti, imamo odlično priložnost za to. Upam, da bo država vendarle prepoznala naše športne napore in zagotovila stabilno financiranje.
ZBogdanom Gabrovcem, predsednikom Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), se s pomočjo Braneta Dmitroviča, vodje odnosov z javnostmi in mednarodne zadeve pri OKS, za daljši intervju dogovoriva uro pred začetkom četrtkove seje izvršnega odbora OKS, na katerem so potrdili seznam 41 slovenskih športnikov in športnic, ki so si zagotovili nastope na olimpijskih igrah v Tokiu.
Ker ga ob dogovorjeni uri še ni na dogovorjenem mestu, se že vprašam, ali sem morda zamenjal dan pogovora. V dobrih dvajsetih letih, kolikor je minilo od najinega prvega intervjuja, ne pomnim, da bi kdaj zamudil. To verjetno izvira iz discipline, ki mu jo je vcepil judo. Za vsak primer ga pokličem, a me pomiri, rekoč, da je že v dvigalu. V naslednjem trenutku mi močno stisne roko in se opraviči za manjšo zamudo, ki je nastala zaradi zastojev na cesti. Tam sicer prvi mož slovenskega športa, ki živi v Slovenj Gradcu, delovno pisarno pa ima v Ljubljani, preživi ogromno časa. Slovi kot dober in na avtocesti precej hiter voznik. Pogovor se je tokrat kajpak vrtel predvsem okoli olimpijskih iger, ki se bodo čez tri tedne začele v Tokiu. Kot predsednik OKS bo odpotoval v japonsko prestolnico. »Ogledal si bom tekme prvi teden olimpijskih iger, ostal bom do 31. julija, ko me bo zamenjal Tomaž Barada, podpredsednik OKS. Tako smo se dogovorili,« razkrije Gabrovec in doda, da lahko v Tokio zaradi strogih omejitev potujejo le predsedniki nacionalnih komitejev in generalni sekretarji ali njihove zamenjave. In to brez spremljevalcev.
Gabrovec je bil sicer lani med prvimi, ki se je zaradi pandemije covida-19 javno izrekel proti izvedbi olimpijskih iger. »Po vsem svetu je vladala prava zmešnjava, saj nihče ni dobro vedel, kaj nas je pravzaprav doletelo. Če bi prireditelji kljub vsemu vztrajali in izpeljali igre, bi bile te daleč od olimpijskih. Bile bi izjemno nepoštene, saj zaradi omejitev, ki so se razlikovale od države do države, ne bi imeli vsi enakih pogojev za priprave. Še več, mnogi se največje športne prireditve sploh ne bi mogli udeležiti,« pojasni in pristavi, da je razlika med lanskim in letošnjim letom, sploh kar zadeva védenje o bolezni covid-19, ogromna.
»Ko so še razmišljali, ali bi olimpijske igre – kot je bilo sprva predvideno – vendarle priredili lani, sem imel veliko pomislekov že zaradi tega, ker je bila takrat znana le polovica udeležencev. Preostale bi verjetno določili kar za zeleno mizo, kar bi bila prava katastrofa. V tem trenutku imamo dosti jasnejšo sliko o koronavirusu. Ob upoštevanju vseh ukrepov bo zdaj nevarnost za okužbe minimalna; tudi zaradi precepljenosti, ki – ne glede na takšne in drugačne komentarje – že kaže rezultate. Zato je res nesprejemljivo, da je postopek evalvacije za uporabo prvega cepiva na Japonskem trajal kar sedem mesecev,« zmajuje z glavo 68-letni Mariborčan, ki že dolgo živi na Koroškem.
Seveda ne moreva mimo pričakovanj za 32. olimpijske igre moderne dobe v Tokiu, ki se z odličnimi nastopi slovenskih adutov v zadnjem času večajo iz dneva v dan. Toda Bogdan pri tem nemudoma stopi na zavoro. Če je v preteklosti rad dajal optimistične napovedi, jih v zadnjih letih ni več mogoče izvleči iz njega. Niti z zvitimi (pod)vprašanji ne. »Moje pretekle izjave, ko sem napovedoval število kolajn, so bile dobronamerne. Toda nekateri so menili, da je šlo pri tem za izražanje prevelikega optimizma in nalaganje pritiska, tretji pa so to izkoristili za neupravičeno kritiko proti meni,« razloži, zakaj ne daje več napovedi.
Še danes mu nekateri očitajo, da pred sedemnajstimi leti ni šel peš iz Aten, kot je obljubil, da bo naredil, če bo kateri od naših judoistov na tamkajšnjih olimpijskih igrah osvojil kolajno. Takrat je v vsem sijaju zablestela Urška Žolnir, ki je v grški metropoli navdušila z bronasto kolajno. In to po tem, ko je kot prva rezerva šele tik pred zdajci pripotovala v Atene. Gabrovec, ki je bil tedaj še predsednik Judo zveze Slovenije (JZS), je v vseh teh letih že večkrat povedal, da je imel precej zaslug za to, da je Urška Žolnir prejela posebno vabilo. In da se mu določeni za to do danes niso zahvalili. Če bi se mu, bi se odpravil tudi peš iz Aten.
Toda nazaj se ne ozira več tako pogosto, raje gleda naprej – v teh dneh kajpak vse bolj proti Tokiu. Z zdajšnjo slovensko olimpijsko reprezentanco je zelo zadovoljen, ocenjuje, da je zelo močna in da si lahko obetamo visoke uvrstitve v petih, šestih panogah. O imenih ni želel govoriti, ker jim ni hotel še dodatno oteževati že tako težkega nahrbtnika. Srčno upa, da bo ta konec tedna uspel veliki met tudi naši moški košarkarski izbrani vrsti, ki si bo na kvaliikacijskem turnirju v Kaunasu poskušala priboriti (edino) vstopnico za Japonsko.
»Dobro bi bilo, če bi bili na olimpijskih igrah zastopani tudi v ekipnem športu,« oceni prvi mož OKS, ki ne skriva navdušenja nad izjemnimi uspehi slovenskih športnikov in športnic. Kakor poudari, so podvigi naših asov plod njihovega dobrega dela pod vodstvom kakovostnega strokovnega kadra. Želel bi si, da bi jim država izdatneje pomagala pri uresničevanju velikih ciljev in jih tudi bolj nagradila za trud pri promociji Slovenije.
»Poskrbeti bi morali, da stanje v našem športu ne bo odvisno le od entuziazma, od denarnic staršev, okolja … Močno upam, da bomo vzpostavili uspešen sistem. Zdaj, ko Slovenija praznuje 30-letnico samostojnosti, imamo odlično priložnost za to. Upam, da bo država vendarle prepoznala naše športne napore in zagotovila stabilno inanciranje,« je velika želja mojstra juda 7. dan, ki ima nemalokrat občutek, da se bori z mlini na veter.
A po drugi strani tudi ni več tako črnogled, kot je bil nekdaj. Veliko stvari se je medtem izboljšalo, precej izboljšav je tudi na obzorju, tako da kljub vsemu vidi luč na koncu zelo dolgega in mračnega predora. Zato bo 16. decembra prihodnje leto, ko se mu bo iztekel drugi mandat na čelu OKS, mirnejše vesti predal posle nasledniku. Za to, da bi ga morda dotlej kljub vsemu pregovorili, da bi še naprej vodil slovenski šport, po njegovih besedah ni možnosti. Da se bo takrat poslovil od delovanja v OKS, je sklenil že pred časom, ta odločitev pa je – kakor pribije – dokončna.
In kaj bo počel potem? »V življenju, kolikor mi ga bo še dano, mi je ostalo kar nekaj zavez: prisegel sem si, da bom najprej dober oče, nato dober stari oče oziroma dedek ali dedi, kakor mi pravijo. Lahko rečem, da sem v tem delovanju za šport na neki način zanemaril družino, kar bom poskusil popraviti, kolikor se bo dalo. Če se to sploh še da popraviti. To je občutljiva tema,« zaupa inženir strojništva, ki ima štiri otroke (Majo, Karlija, Željka in Katarino) ter prav toliko vnukov (Ano, Brino, Anžeta in Andraža).
Kadar ima čas, rad brca žogo z vnukoma, ki trenirata nogomet. »Ana je izjemno uspešna v šoli, Brina pa se je navdušila nad jahanjem in pričakuje, da ji bomo kupili konja,« v smehu pove Gabrovec, ki kimona ni oblekel že debelih šest let. Računa, da bo vanj spet skočil septembra, ko naj bi JZS uradno dobila novo vodstvo. Takrat bo z določenimi judoisti in judoistkami prikazal določene tehnike tega japonskega olimpijskega športa in na poseben način izpeljal preverjanje znanja. Upa, da bo to »ena takšna prijetna zgodba«.
Razmišlja tudi o tem, da bi svoje bogate spomine (»če mi bo glava še normalno delala«) spravil v knjižno obliko. »Ko so me vprašali, kakšen bo naslov, sem jim odvrnil, da že imam del naslova: Iz močvirja do Olimpa … Če bi poslušal ženo, bi dodala še … in nazaj. A je v tem primeru ne bom poslušal, čeprav bi bilo v vsem tem času dobro, če bi jo kdaj. Ugotavljam, da bo prihodnje leto ob koncu mojega drugega mandata na čelu OKS minilo natanko 60 let, odkar se tako ali drugače ukvarjam s športom. To pa ni malo,« se zamisli in o prihodnosti doda, da so pota v življenju takšna, da preprosto ne veš za kakšno uro vnaprej, kaj se ti lahko zgodi, kaj šele, da bi že zdaj vedel, kaj bo počel po 16. decembru 2022, recimo ob 18. uri, ko bo znano novo vodstvo OKS.