LUKA LISJAK GABRIJELČIČ

zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

o skrb vzbujajočem odzivu vlade in opozicije na proteste ob dnevu državnosti

Če je tvoja osrednja poanta, da braniš pravno državo proti iliberalni oblasti, kako se potem lahko veselo požvižgaš na zakonodajo?

Obnovimo potek dogodkov. Na osrednji državni praznik so državljani, kritični do vlade, organizirali alternativno proslavo na Prešernovem trgu. Nanjo je prišla skupina provokatorjev z znanimi skrajno desničarskimi povezavami in imenom, ki se navezuje na nasilne proteste, ki so nedavno pretresali Francijo (»rumeni jopiči«). Grozilo je, da bo na mirnem shodu prišlo do izgredov, posredovala je policija, skupinico vklenila in odpeljala s prizorišča.

Sledil je val ogorčenja na družabnih omrežjih. Desni mnenjski balonček se je jel razpočiti od jeze. »Kaj je zdaj to!? Smo na oblasti ali nismo,« so besneli v Dolančevem duhu. Oglasil se je tisti minister, ki te dni praznuje prvo obletnico svojega nepreklicnega odstopa, in skušal zadevo miriti, pri tem pa »rumene jopiče« okrcal, naj »ne mečejo biserov svinjam« – pri čemer so svinje kakopak protivladni demonstranti, biseri pa najbrž parole, s katerimi nastopajo razboriti mladeniči z neonacističnimi tetovažami, ki jih je lahko vsakdo videl na posnetkih incidenta. Direktor policije (taisti direktor, ki je nedavno skušal sprožiti kazenski postopek proti stranki Levica na podlagi fabriciranega dokumenta z očitnimi antisemitskimi podtoni) je najavil začetek preiskave proti policistom, ki so se drznili pridržati »domoljubne mladeniče«, končalo pa se je s fatvo z najvišjega mesta: sam premier Janša je na twitterju napovedal preiskavo proti policistom in pustil le malo dvoma glede tega, kakšne naj bodo njene ugotovitve.

Predsednik vlade in notranji minister javno zahtevata disciplinski postopek proti policistom, ki so zaščitili protivladno demonstracijo pred skrajno desničarskimi provokatorji – in direktor policije, najbolj politizirani, kar smo jih imeli doslej, jima hlapčevsko pritegne. Zazvoniti bi morali vsi alarmni zvonci! Da niso in da se je škandal izgubil v šumu dnevnopolitičnih bombic, je zaskrbljujoč znak, ki nam prav toliko kot o vladi pove o opoziciji.

Stopimo korak nazaj. Kritični bralec me bo gotovo okaral, da sem pri opisu dejstev izpustil podatek, da protivladni shod ni bil prijavljen. Res ni bil. To je vsekakor narobe. A vendar ne spremeni bistvenega. Zakon je jasen: državljani se smejo udeležiti tudi neprijavljenih shodov in na njih morajo upoštevati navodila policije. Motenje ali oviranje shodov (prijavljenih ali neprijavljenih) pa je prepovedano. To je edino logično, saj je smoter zakona zagotoviti nemoteno uresničevanje pravice do mirnega zborovanja in pri tem varovati javni red in mir.

Zakaj potem shode sploh prijavljati? Je bila povorka, ki je leta 2014 spremljala Janšo v Dob, prijavljena? Je bilo prijavljeno sleherno od zborovanj Odbora 2014? Takšen »whataboutism«, ki ga pogosto slišimo od protivladnih aktivistov, spodkopava njihovo verodostojnost. Če je tvoja osrednja poanta, da braniš pravno državo proti iliberalni oblasti, kako se lahko potem veselo požvižgaš na obstoječo zakonodajo? Še zlasti ko je zakon napisan življenjsko: od organizatorjev terja, da shod prijavijo in poskrbijo za varnost, dopušča pa možnost, da pride do spontanih zborovanj.

Vendar v tem primeru ni šlo za nikakršno spontanost. Nismo bili priča »flashmobu« niti improviziranemu zbiranju na nepričakovan dogodek. Šlo je za proslavo s iksnim datumom, kulturnim programom in udeležbo opozicijskih politikov. Prezirljiv odnos do zakonov, češ »mi smo ljudstvo in se lahko zbiramo, kjer hočemo in kadar hočemo«, izkazuje frapantno samozaverovanost in natanko tisto frivolno privilegiranost, ki jo protivladnikom očita desnica: pravila za nas ne veljajo, stroške varovanja naj prevzame kar država. Tudi »protiargument«, češ, če bi zborovanje prijavili, bi ga prepovedali ali organizatorju naprtili odgovornost za morebitne izgrede, je sprevržen. Če gre res za boj proti iliberalizmu, ga je treba izbojevati tudi na sodiščih, morebitno prepoved pa nositi kot značko ponosa in šele tedaj poiskati alternativne kanale izražanja.

A to nam še bolj razgalja, kako skrb vzbujajoč je bil odziv vlade. Človek bi si mislil, da bo oblast, ki se je znašla pod lupo mednarodnih medijev in v soju evropskih žarometov, storila vse, da bi izkazala svojo demokratično neoporečnost. Pomislite, kako krasna priložnost: opozicija je bojkotirala državno proslavo, na kateri ni bilo nič škandaloznega, istočasno pa je policija zaščitila njihov neprijavljen alternativni shod pred skrajno desnico. »Kdo je tu nedemokrat?«

To je natanko, kot bi ravnal Orbán. V prvih letih po vrnitvi na oblast je breozobzirno zatrl militantne desničarske skupinice, ki so pred tem strašile po prestolnici, in se pred zahodno javnostjo proiliral kot branik reda in miru pred neofašistično drhaljo. In opozicijska zborovanja so vselej potekala pod varstvom policijske profesionalnosti. Orbán je pač inteligenten, močen in ni se mu treba zanašati na monopol državnega nasilja; Janša pa, kot smo razločno videli, se boji jeznih odzivov lastne baze, ki jo je sam radikaliziral. A kot neprestano ponavljam: redkokaj je tako nevarno kot zmes šibkosti in agresivnosti ...

Najbolj zaskrbljujoči vidik pa je mlahavi odziv opozicije. Jih peče vest? Politizacija policije namreč ni nekaj, kar bi se začelo pod Janšo. Pomislimo na ministrovanje Kresalove: izmed vseh primerov je dovolj, da spomnimo na preiskavo proti poslancu Magajni, kjer se je »dokazno gradivo« čudežno izgubilo ... A to je optimistična domneva: predpostavlja, da imajo vest. V resnici se bojim, da gre za nekaj drugega. Po eni strani jim ustreza, da se proti Janši borijo v imenu demokracije (kdo je tako malenkosten, da bi sredi tako usodepolnega boja spraševal po banalnosti, kot je program za naslednji mandat?), po drugi pa pazijo, da se v tem boju pričakovanja glede demokratičnih standardov ne bi preveč dvignila. Če bi se, denimo, uveljavilo načelo, da mora biti policija neodvisna od posegov politike, kaj bi še preostalo bodočemu ministru Damiru Črnčecu?