Vsi obrazi ameriške revolucije
Četrti julij Pevec country glasbe Toby Keith je razpoloženje v državi strnil v uspešnici »Vse najboljše, Amerika, ali kar je ostalo od tebe!«
Pevec country glasbe Toby Keith v svoji novi uspešnici poje: »Happy Birthday, Amerika, ali kar je ostalo od tebe!«
Potrebujete ubijalsko sladico za 4. julij, narejeno v manj kot dveh urah, so pred nedeljskim dnevom neodvisnosti spraševali v New York Timesu. »Poskrbeli smo za vas!« Pita z rdečimi jagodami, modrimi borovnicami in belo smetano ter druge sladice v barvah ameriške zastave so se na neštetih praznovanjih po ameriških domovih in soseskah pridružile hamburgerjem in hot dogom, tokratni največji ameriški praznik pa je vendarle drugačen od prejšnjih: pojem amerištva izgublja pomen, kakršnega smo poznali. dopisnica iz Washingtona
Za newyorški časopis je deklaracija neodvisnosti od Velike Britanije iz leta 1776 simbol enotnosti, ki morda ne združuje več, in konec tedna so poročali tudi o kmetu z newyorškega podeželja, ki mu je prodaja meda, sadja in sončnic močno upadla, potem ko je na svoj prodajni tovornjak naslikal ameriško zastavo. V 244 letih obstoja so »stripes and stars« doživele vse mogoče, ameriški vojaki so za svojo zastavo tvegali življenje, požigali so jo med demonstracijami proti vietnamski vojni, zdaj je celo po tradicionalnih predmestjih čutiti sram ob njenem razobešanju. Ob letošnjem 4. juliju so ji marsikje dodali mavrično zastavo parade ponosa, in tudi State Department je junija dovolil razobešanje zadnje na ameriških veleposlaništvih po svetu.
Nedavna javnomnenjska raziskava je pokazala, da je 70 odstotkov Američanov še vedno ponosnih na svojo zastavo, udeleženci mitingov nekdanjega republikanskega predsednika Donalda Trumpa pa svoj patriotizem poudarjajo z rdeče-modro-belimi kombinacijami oblačil. A tudi to je znamenje globoke ameriške razdeljenosti na levo in desno, potem ko se razobešanje zastave in drugih državnih simbolov spreminja v simbol politične desnice. Doslej je bilo ponos vseh Američanov in na grbu, s katerim država potrjuje pomembne dokumente, v latinščini piše »iz mnogih eno«. Pevec country glasbe Toby Keith v novi uspešnici poje: Vse najboljše, Amerika, ali kar je ostalo od tebe!
Vrnitev v leto 1826
Ob takšnih delitvah se zgodovinarji vračajo k 4. juliju 1826, ko sta ob 50-letnici deklaracije o neodvisnosti le nekaj ur narazen umrla Thomas Jefferson in John Adams. Ustanovna očeta ZDA sta umrla pomirjena, njun dolgoletni spor o razlikah med ameriško in francosko revolucijo pa danes dobiva nov pomen. Jefferson je v francoski revoluciji videl nadaljevanje ameriške, Adams njeno perverzijo. Napovedoval je celino, ki se utaplja v krvi, ter zastajanje svetovnega duha svobode, in res sta napoleonskim vojnam sledili restavracija starih režimov in odločenost, da bodo nasilno zatrli tako nacionalna kot druga nova gibanja.
Evropski kralji in cesarji vendarle niso mogli zatreti nemškega in drugih nacionalnih gibanj, ki so zrasla na francoskem zavzemanju Evrope, brez ideje svobode so se ti povampirili v nacionalizme, ki jih je Evropa plačala s krvavima svetovnima vojnama 20. stoletja. Pobudnik dunajskega kongresa in avstrijski državnik Klemens von Metternich je največjega krivca za žrtve in vojne francoske revolucije videl prav v razsvetljenski misli o človeški enakosti in svobodi, medtem ko je glavni avtor ameriške deklaracije o neodvisnosti Thomas Jefferson zasluge za ameriško deklaracijo o neodvisnosti vsaj na začetku bolj kot sebi pripisoval ilozofom razsvetljenstva Johnu Lockeju, baronu de Montesquieuju, Davidu Humu in Adamu Smithu ter angleškemu boju za državljanske pravice.
Za vlogo ZDA doma in po svetu je bilo vedno pomenljivo, da sta Jefferson in Adams umrla v svoji postelji in ne morda na fronti ali v ujetništvu, kot toliko evropskih revolucionarjev, poveljnik ameriških osamosvojitvenih sil George Washington pa ni hotel biti cesar kot Napoleon Bonaparte, ampak predsednik države z omejenim mandatom. Še več, deklaracija o neodvisnosti govori o samoumevnih pravicah vsakega človeka do življenja, svobode in iskanja sreče, ustava iz leta 1789, ki so jo prav tako spisali v Filadeliji, z začetnimi besedami »we the people«, mi, ljudje, potrjuje, da ameriška vlada služi ljudem in ne obratno. Pomembna je bila tudi ustavna delitev oblasti na zakonodajno, sodno in izvršno, ki prav tako izvira iz idej razsvetljenstva in jo je za ameriške potrebe razdelal še en ustanovni oče, James Madison.
Četrti ameriški predsednik je nasledil tako sprtega drugega in tretjega, da John Adams sploh ni prišel na inavguracijo naslednika in podpredsednika Thomasa Jeffersona. Kot omenjeno, sta se pozneje pobotala, ameriška ustava pa je dobila vrsto amandmajev s prvim, ki govori o pravici do govora, zborovanja in verske svobode na čelu. Skupaj z besedami o enem narodu, nedeljivem, s svobodo in pravico za vse iz prisege zvestobe ameriški zastavi, je ameriško izjemnost ponesla po svetu ter državi, ki je nastala na idejah, med krvavimi evropskimi obračunavanji omogočila mir in razvoj v svetovno supersilo.
Razvoj ZDA je bil vsaj na začetku vpet tudi v evropsko merjenje moči, saj so ameriški kolonisti do leta 1776 verjeli, da jim britanski imperij omogoča dovolj svoboščin ter še zaščito pred napadi drugih evropskih držav in prvotnih prebivalcev. Njihovo mnenje je spremenilo obdobje po tako imenovani sedemletni vojni med koalicijama evropskih držav med letoma 1756 in 1763, v kateri sta se Avstrija in Prusija bojevali za oblast v Šleziji, Velika Britanija in Francija pa za kolonialne posesti in prevlado v pomorski trgovini. Ne le evropskih narodov s Slovenci vred, plačevanje teh spopadov z višjimi davki je močno prizadelo tudi ameriške kolonije in leta 1775 so se pojavila prva oborožena obračunavanja.
Občutljivost za družbeno nepravičnost
Borcem za ameriško neodvisnost je v brk Veliki Britaniji pomagala Francija, zdaj pa se njen predsednik pritožuje nad ameriškim izvozom občutljivosti za družbeno nepravičnost. Levičarska kultura »woke« po prepričanju Emmanuela Macrona radikalizira Francijo in deli njeno družbo, vztrajanje politične levice pri deiniranju državljanov po etnični pripadnosti naj bi jih postavilo v vloge žrtve in povzročalo razkole. Macron je v intervjuju za revijo Elle obsodil tudi opredeljevanje ljudi po spolu in barvi kože, kar naj bi omejevalo socialno mobilnost etničnih manjšin. In res so kot morebitno novo znamenje za druge evropske države s kolonialno zgodovino ali vsaj s priseljenci v Franciji vse glasnejše zahteve po obračunu s preteklim delovanjem te države v Afriki in na Bližnjem vzhodu.
To v francosko življenje ne vrača le vere, potem ko je država po 19. stoletju tudi zaradi Napoleonovih spopadov z Vatikanom vse bolj zagovarjala antiklerikalizem in sekularizem, ampak prinaša še bolj vroče dileme muslimanska vera številnih priseljencev. Za Macrona in mnoge druge Francoze je zlasti boleče, da se ameriška obuditev vprašanja zatiranja žensk z burkami in drugimi oblikami podrejanja umika v ozadje, predsednik je napadel tudi pogojevanje revščine s preteklimi rasnimi in drugimi krivicami. V Veliki Britaniji, ki je zaradi zgodovinskih povezav še bolj izpostavljena ameriškemu vplivu, padajo spomeniki starim voditeljem, obtoženim rasizma ali seksizma.
V ta sklop se vse bolj uvršča tudi Kanada, kjer so po odkritju več kot dvesto grobov otrok prvotnih prebivalcev, izpostavljenih prisilni prevzgoji v državno sponzoriranih katoliških šolah, podirali spomenike kraljicama Viktoriji in Elizabeti II. Podoben vihar se napoveduje v ZDA, saj notranja ministrica Deb Haaland, tudi sama iz prvotnega ljudstva Laguna Pueblo, načrtuje preiskave domnev strokovnjakov o najmanj 40.000 otroških žrtvah v ameriških internatih. Odmevi nove ameriške pravičnosti so že zdaj močni med ameriško temnopolto manjšino. Kritična teorija rase obračunava s temelji ameriške legende in Združenih držav ne opredeljuje po ustavnih dokumentih o enakosti in svobodi, ampak po prihodu prvih afriških sužnjev leta 1619.
Zagovorniki kritične teorije rase verjamejo, da so ZDA nastale prav za ohranitev suženjstva, potem ko so temnopolti obveljali za osebno lastnino. Sedanji demokratski predsednik Joe Biden priznava napake iz preteklosti in prizadevanja za novo pravičnost ( equity) dodaja vsem vladnim programom. Dan spomina na »Juneteenth« 19. junija 1865, ko je general vojske ameriškega severa Gordon Granger v teksaškem Galvestonu še zadnje simpatizerje sužnjelastniške konfederacije obvestil o porazu v državljanski vojni in ukazal osvoboditev sužnjev, so razglasili za še en dan neodvisnosti. Zdaj na nekaterih prireditvah raje pojejo tako imenovano himno temnopoltih Američanov kot uradno, ki je zaradi besed o sužnjih v tretji kitici za nekatere žalitev.
»Osebno je javno«
To prinaša nove razkole, nova ameriška prebujenost pa ima tudi svojo osebno-osvobodilno komponento, ki se bo morda že zaradi naraščanja kriminala v državi v prihodnosti spoprijela z rasno. Nova čustvenost kot nadaljevanje trendov iz šestdesetih let minulega stoletja je geslo »Osebno je politično« razširila v »Osebno je javno«. Eden od številnih primerov tega je tudi hči newyorškega guvernerja Andrewa Cuoma z javno naznanitvijo svoje demiseksualnosti. To naj bi pomenilo, da jo spolno privlačijo le tisti, s katerimi je čustveno povezana, potem ko se je prej predstavljala kot biseksualna in panseksualna. Triindvajsetletna Michaela Kennedy-Cuomo se je v tednu parad ponosa pridružila vsem, ki razglašajo svetu svojo spolno identiteto. Tudi sama upa na čase, ko nikomur ne bo treba razglašati svoje spolne usmerjenosti – ker bo seksualnost vseh domnevana za fluidno.
Sprejemanje ljudi takšnih, kakršni so, je gotovo pomembno. Diplomiranka na oddelku za pedagogiko in človeški razvoj univerze Brown s poudarkom na raziskovanju družbene neenakosti je nehote pokazala s prstom na fronte v šolah in s tem v osrčju ameriške neuradne identitete številka ena: neusmiljenega spopada za boljše življenje otrok s pomočjo vojne za prostor v dobrih šolah. Nedavno zasedanje šolskega odbora virginijske občine Loudoun se je končalo z enim ranjenim in nastopom šerifa z njegovimi pomočniki, ki so aretirali najmanj enega udeleženca in jih več poslali domov.
Zaledje prestolnice Washington D. C. velja za enega od boljših okrajev javnega šolstva v državi, kar pomeni tudi angažirano vlogo staršev pri vodenju šolske politike. V običajnih časih je to veljalo za dobro, zdaj se po prepričanju aretiranega očeta bližajo propadu države. Uradniki javnih šol naj bi se iniltrirali v zasebne skupine na facebooku, ki nasprotujejo kritični teoriji rase, in največje nasprotnike prijavili oblastem. Ti so na zasedanju 22. junija prepevali državno himno in nosili napise: »Izobraževanje, ne indoktrinacija!« Gre za učenje zgodovine pa tudi za pravico gejevskih in transspolnih otrok do lastne identitete. Njihovi starši so zahtevali nagovarjanje za pravico do športa in uporabe stranišč skladno z lastnim občutkom identitete, za kritike gre tudi za vprašanje zgodnjih posegov v biologijo učencev in ustavne pravice do izražanja.
Vroča ameriška razprava se bo nadaljevala – kar je morda tudi v znamenju ameriške tradicije. Ameriška revolucija je z novimi načeli svobode in vladavine ljudstva obračunavala s »svetom kraljev, aristokracije, fevdalizma, suženjstva in merkantilističnih kolonialnih imperijev«, kot je pisal zgodovinar Jonathan Israel, ter ga »počasi in kompleksno preurejala v temeljni format modernosti«. Bo tako tudi zdaj? Če bo, razvoj tudi tokrat ne bo premočrten, ampak ga bodo še naprej spremljali ogorčeni prepiri in soočenja.
Ne le kritiki, tudi zagovorniki ameriške revolucije priznavajo, da njene zgodnje ideje dolgo niso bile docela uresničene, ljudje, ki so jih ustvarjali, pa pogosto dvolični. Thomas Jefferson in George Washington sta bila lastnika sužnjev, politični kompromisi po državljanski vojni 1861–1865 za ohranitev enotnosti in osvoboditev sužnjev pa so omogočili nadaljevanje rasistične prakse na ameriškem jugu. Že znameniti aktivist in državnik Frederick Douglass, tudi sam pobegli suženj, je v enem od najbolj slavljenih govorov proti suženjstvu leta 1852 ameriško ustavo imenoval veličastni dokument svobode. Zdaj bodo morale ustanovne dokumente kot takšne sprejeti tudi nove generacije. V še enem presenetljivem ameriškem eksperimentu bi radi mnogi mladi najprej obračunali s temačnimi platmi zgodovine, če je soditi po lekcijah zgodovine, se bodo morali spoprijeti tudi z odkloni.
Ne le kritiki, tudi zagovorniki ameriške revolucije priznavajo, da njene zgodnje ideje dolgo niso bile docela uresničene, ljudje, ki so jih ustvarjali, pa so bili pogosto dvolični.
Za vlogo ZDA doma in po svetu je bilo vedno pomenljivo, da sta Jefferson in Adams umrla v svoji postelji in ne morda na fronti ali v ujetništvu, kot toliko evropskih revolucionarjev.