Neznosna lahkost prilagajanja
Zakon o dolgotrajni oskrbi Množica nedorečenosti z rešitvami nekje v prihodnosti
Zakon o dolgotrajni oskrbi in številne nedorečenosti z rešitvami so še nekje v prihodnosti.
»Kako smiselno se je še resno ukvarjati s predlogom zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ni usklajen ne s socialnimi partnerji ne s strokovnjaki?« se sprašuje Tomaž Gerdina, ustanovitelj in vodja projektov v zavodu za aplikativne študije OPRO. Kakšna naj bo razprava o dolgotrajni oskrbi, ki naj se pretežno dofinancira iz mednarodnih posojil in enkratnih evropskih sredstev, ne pa sistemsko in trajno?
V oceni stanja in razlogov za sprejem zakona sicer piše, da sta potrebna učinkovit javni nadzor nad kakovostjo izvajanja storitev ter upoštevanje glasu in volje uporabnika v procesu načrtovanja in izvajanja storitev, pravi sogovornik: »Kdo so torej tisti uporabniki, ki bodo nadzirali in odločali o sistemskih rešitvah? Bodo to na novo organizirani stari ali z njimi še nevidna delovna sila neformalnih oskrbovalcev? Kje je tisti v spremnem besedilu zapisani nujni konceptualni premik, ki bo krepil aktivno vlogo upravičenca do dolgotrajne oskrbe?«
Paliativna oskrba ni niti omenjena
Bil bi že čas za novo civilizacijsko pogodbo, ki bo temeljila na pravičnosti, enakopravnosti in solidarnosti, razloži sogovornik. Stari in mladi naj bi natančno načrtovali razvojne in socialne ukrepe za izkoreninjenje revščine sredi blaginje, za razvoj znanosti in kulture, za enakopravnost odrinjenih, za pravično obdavčenje onesnaževalcev okolja ter proizvajalcev in prodajalcev zdravju škodljivih izdelkov in storitev. Enako pozornost naj bi namenili otroštvu in starosti, rojstvu in smrti, prihodu in odhodu s tega sveta.
»Ni niti nepomembno niti naključno, da predlog zakona niti z besedico ne omenja paliativne oskrbe, čeprav je vlada o oskrbi v zadnjih dneh življenja že pred dvajsetimi leti sprejela nekakšen memorandum o razvoju paliativne oskrbe, zadnja epidemija pa je postregla s popolno brezčutnostjo in so stari umirali sami, brez svojcev, brez socialne in duševne opore, morda le z nekaj medicinske pomoči,« pravi Tomaž Gerdina.
Bolj ko se spreminja, bolj ostaja enako
Besedilo predloga zakona o dolgotrajni oskrbi se ne dotika temeljnega razloga, zakaj dolgotrajna oskrba v vseh teh letih ni bila resneje naslovljena. »Odnos do starih se nenehno odriva na obrobje, ker je to sistemski starizem vsakokratne oblasti dežele na sončni strani Alp,« pravi Tomaž Gerdina in nadaljuje: »Ta se kaže denimo že pri odmernem odstotku za izračun pokojnine, ki se je pred dvajsetimi leti znižal za 20 odstotkov za 40 let delovne dobe, nedavno postopno povišanje za šest odstotkov pa se je promoviralo kot izjemno velikodušno darilo skrbne oblasti.«
Podobno delodajalci že od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja namenjajo za pokojnine skoraj pol manj kot zaposleni, kar je evropska posebnost. »To sicer ni neposredno povezano s tokratnim sprejemanjem predloga zakona, ponuja pa družbeni okvir dojemanja tako liberalnega kot neoliberalnega pristopa k urejanju javnih zadev (tudi dolgotrajne oskrbe), ki smo ga v sedemdesetih, ko se je s Thatcherjevo prebudil v Združenem kraljestvu, v prejšnjem sistemu zaobšli, zdaj pa je tudi pri nas izbruhnil v vsej svoji družbeni destruktivnosti.«
In ko se oblast pri sprejemanju določil, ki razbremenjujejo najpremožnejše, denimo pri socialni kapici, sklicuje na tržne zakonitosti, da bodo tako privabili v podjetja manjkajoče kadre, ki bodo produkciji dodajali vrednost, teh tržnih zakonitosti pri negovalnem in medicinskem kadru ne omenja, čeprav so manki že zelo, če ne že izjemno pereči. »Ob tem je v oceni stanja ob sprejemanju zakona o dolgotrajni oskrbi zapisano, da lahko dostopnost in razvoj različnih oblik formalne oskrbe spodbudita povpraševanje po delovni sili in prenos izvajanja storitev od neformalnih oskrbovalcev na formalne. Ja, gotovo, a kako speljati? S kakšnimi ukrepi na področju izobraževanja, usposabljanja, nagrajevanja?« se sprašuje sogovornik.
Nadomeščanje negovalcev z drugimi poklici
Nedavno je inančni minister dejal, da bo izpad prispevkov najbolje plačanih v proračun, denimo zaradi socialne kapice in davčne reforme, nadomestila rast BDP v prihodnjih letih. »Pri reševanju kadrovskih stisk negovalcev in oskrbovalcev pa se izboljšanje plač in delovnih pogojev, ki bi te stiske edino lahko trajneje reševalo, prikazuje kot neuresničljiv, usoden inančni strošek,« opomni Gerdina.
V ta sklop sodi še trditev, da se bodo samo zdravstveni stroški za dolgotrajno oskrbo v petnajstih letih podvojili, izpušča pa se hkratna rast BDP, kar dopušča možnost, da se delež teh stroškov v BDP ne bo nujno povečal. »Tudi evropska komisija vidi reformo dolgotrajne oskrbe kot odgovor na grožnjo velikih stroškov, ki jih bo za javne inance prineslo staranje prebivalstva, ter poziva k reformi dolgotrajne oskrbe. Ali lahko – ker je vsaka reforma po osamosvojitvi pomenila predvsem krčenje pravic prebivalstva – to upravičeno pričakujemo tudi zdaj?« se sprašuje Gerdina.
EU omenja globalno pomanjkanje zdravstvenih in negovalnih delavcev in priporoča, da se aktivnosti, ki jih je mogoče prenesti na druge poklice, tudi prenesejo. »Ne govori o dvigu ugleda in plač, o izboljšanju pogojev za delo, kar bi pritegnilo mlade v poklic. Gre zgolj za nadaljevanje priporočil, naj se omeji s staranjem prebivalstva povezane stroške dolgotrajne oskrbe in med drugim bolje ugotavlja upravičenost nadomestil upravičencem,« meni Gerdina.
»Zakaj se naši politiki nenadoma tako mudi? Ker je bilo treba pred predsedovanjem Slovenije svetu EU nekaj sprejeti, saj smo edina država v EU, ki dolgotrajne oskrbe nima urejene? Zaradi bližanja parlamentarnih volitev? V najboljšem primeru lahko o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi zapišemo, da vsaj našteva nekatere težave, čeprav njihovo reševanje prepušča iznajdljivosti in pripravljenosti naslednikov,« ugotavlja.
Rešitve: trg, pomoč EU, zadolževanje
V besedilu predlaganega zakona o dolgotrajni oskrbi ni trajnega inanciranja, vendar predvideva, opozarja sogovornik, veliko naklonjenost tržnim rešitvam. Uvedbo posebnega prispevka naj bi urejal poseben zakon po 30. 6. 2024. »Obveznemu prispevku nasprotujejo zagovorniki dopolnilnega prostovoljnega zavarovanja, z njim bi izgubile zasebne zavarovalnice. Lani predlogu zakona ni uspelo priti niti do obravnave na vladi, saj s predlaganim načinom inanciranja dolgotrajne oskrbe niso bili zadovoljni ne v koalicijski NSi ne na inančnem ministrstvu,« pravi sogovornik.
V sindikatu upokojencev nasprotujejo dodatni obremenitvi plač. Menijo, da naj višji prispevek plačujejo samo delodajalci, ki jim je bil leta 1998 prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prepolovljen. Da zaradi dolgotrajne oskrbe ne bodo uvajali novega davka, je bil jasen tudi inančni minister. Manjkajočih več kot 300 milijonov evrov za kritje storitev za dolgotrajno oskrbo bi, kot je dejal, lahko zagotovili iz proračuna, sredstev EU za okrevanje, pa tudi z zadolževanjem, ki ga omogočajo trenutno ugodne obrestne mere.
V predlogu piše, da se bodo storitve po zakonu uvajale postopoma in temu bodo sledili inančni viri. Predvideni so različni viri inanciranja od državnega in evropskega proračuna do občinskih proračunov, pa tudi sredstva demografskega sklada oziroma dividende od podjetij, ki bodo v demografskem skladu.
Dodatni viri?
V opozicijskih strankah so prepričani, da je mogoče dolgotrajno oskrbo na sistemski ravni izpeljati samo z dodatnimi viri, ne pa z dodatno obremenitvijo že tako preobremenjene zdravstvene in pokojninske blagajne. »Morda bi bil že čas, da se za potrebe polnjenja proračuna zastavi vprašanje obdavčenja premoženja, inančnih transakcij, škodljivih izpustov, zdravju in okolju škodljivih izdelkov in storitev, kar je povsem v nasprotju s sedanjo davčno reformo in tako imenovano logiko debirokratizacije,« pravi Tomaž Gerdina.
Predvsem pa predlagatelji besedila vidijo rešitve pri zasebnikih, pravi sogovornik: »Koncesije naj bi veljale 40 let in ne 20, kot je bilo zapisano v prejšnjem predlogu. Temeljno vodilo teh zasebnikov in koncesionarjev, domačih in tujih, naj bi bilo neproitno delovanje. Ti zasebniki naj, kot je zapisano v spremnem besedilu, pri izvajanju storitev dolgotrajne oskrbe zagotavljajo načela univerzalnosti, solidarnosti, enakosti, dostopnosti, kakovosti, varnosti … Kar je duhovit nesmisel. Že sami pripravljavci zakona so v oceni stanja zapisali, da z veljavno pravno ureditvijo ni cenovno enako dosegljiva storitev med javnimi zavodi in koncesionarji in tudi ne med upravičenci na domu in v institucijah.«
Ilustrira: »Uporaba pravic iz dolgotrajne oskrbe za oskrbovanca doma za starejše na primer pomeni, da bo iz svojega žepa kril samo strošek standardne namestitve, ki bo določen s pravilnikom, storitve iz pravic dolgotrajne oskrbe pa bodo pokrili javni viri. Sam menim, da bi morala oskrbovancu doma ostati vsaj tretjina njegovih prihodkov, s čimer si bo lahko privoščil tako imenovani nadstandard, kar je danes lahko že to, da te posedejo večkrat na dan, nameščanje slušnega aparata, spremljanje na dvorišče, da ne govorim o kavah, frizerjih in pedikerjih.«
• Zakon ni usklajen ne s socialnimi partnerji ne s strokovnjaki.
• Naklonjen je tržnim rešitvam.
• Odnos do starih se ves čas odriva na obrobje.
»Morda bi bil že čas, da se za potrebe polnjenja proračuna zastavi vprašanje obdavčenja premoženja, finančnih transakcij, škodljivih izpustov, zdravju in okolju škodljivih izdelkov in storitev, kar je povsem v nasprotju s sedanjo davčno reformo in tako imenovano logiko debirokratizacije,« pravi Tomaž Gerdina.