PETRA JUVANČIČ

o zdrsu Slovenije na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD

Od nekdaj so lepe komisarke slovele, al' lepše od von Urše bilo ni nobene. V svoje mreže je rada lovila pogumne kadre. Obljubit' je znala, kdaj tudi odreči, bila je priljudna, a tudi prevzetna, polna znanja in spolzkih modrosti, tekoče je pridigala po nemško, angleško, francosko, verjetno tudi po flamsko in malce po špansko ... Na diplomatskem parketu se je nosila kraljevsko in vihala nos nad fanti s kmetije, še posebno nad tistimi, ki ne ločijo diamantov in svinj.

Nazadnje stakne pastirja podvodnih merjascev, ki trdi, da ji je kos. Pa sta se prijela in zaplesala po parketu – kraljica in svinjski pastir. Ona mu trosi cekine in milo prepeva o svobodi, pravici, on pa zvito zavija z očmi in se vse hitreje vrti. Med divjim vrtenjem se Urška tesno ob pastirja privije, mu šepne ljubeče in v pričakovanju reče: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.«

Komaj izreče zaklete Milanove besede, udari strela. Pridrvijo črni oblaki, zasliši se strašno grmenje, strašno vršenje vetrov, šumenje deročih potokov, navzočim pokoncu vstanejo lasje: »O, ti Urška rdeča, zdaj tebi gorje!«

Ni je več izpustil vse do bele Turčije, kjer ni foteljev za dame, še manj za kraljične. Toninci in hojsinci so se sicer zapodili za plesalcema, a sta že zdavnaj odplesala v šumeče valove tam doli, kjer se kalna Sava izlije v bistro Donavo. Tako hitro sta šla, da so stražarji videli le še vrtinec, a Urške nič več. V dokaz vročega ljubezenskega plesa je ostal le kovček z biseri in obljube, da bo pastir plesal po njeno do sv. Nikoli.

So se pa bruseljski novinarji poleg prešernega baleta v raju končno lahko na lastne oči in ušesa seznanili s programom slovenskega predsedovanja in z osnovami soljenja pameti evropskim nevednežem.

Program je sestavljen iz dveh poglavij: Pridiga Janeza Svetogrosupeljskega in Temelji demokracije za začetnike. In drugič: denuncianstvo in diferencialna lustracija kot predsedniški izziv. S to zahtevno tematiko je naš sveti Janez najprej namučil komisarje, naslednjega dne pa še bataljon bruseljskih novinarjev, ki so si za pokoro zaradi neznanja in dolgoletnega laganja morali ogledati biser agitpropovske filmske produkcije novega stoletja z elementi slovenske krvne osvete. Zdaj je končno jasno tudi tistim tujim novinarjem, ki jim do zdaj ni bilo. Obveščeni so iz prve roke in edinega zanesljivega vira. Če pa bodo tudi v prihodnje pisali o polomijah, sramotah, škandalih, spodrsljajih in značajsko kompleksni situaciji v slovenski politični duši, potem bodo deležni toče posebej brušenih biserov.

Slovenski notranji ministrant Hojs bo bruseljskim novinarjem prej ali slej (nikoli se ne ve) vendarle pogumno, pokončno in onstran slehernega dvoma razgalil, koga je štel za svinjo. Pred novinarji se je izmotaval, da s tem častnim naslovom ni označil nikogar na Prešernovem trgu, pač pa bi svinja lahko bil nekdo tretji z vrha evropske birokracije. Zdaj vemo, da imajo bruseljske svinje slovenski potni list in da svinja ni nobena žalitev, saj jih imajo nekateri celo v stanovanjih kot domačo žival. Takšne bisere premore predsedujoča država.

Piran pa premore župana Đenia, ki je hotel malce po zgledu Izole udariti po mizi in narediti red, a mu je spodletelo, še preden je rekel r. Zaustavili so ga svetniki, ki so razumeli, da so svetníki. Zato domačine in prišleke prepričujejo, naj uživajo v pridobljenih ustavnih pravicah do umazanije, hrupa, pasjih kakcev, slabih trgovin, pijančevanja in spanja na plažah, počečkanih in slabo vzdrževanih spomenikov, lukenj v ulicah in vsega, kar sodi zraven. Zelo so napredovali: spoštujejo ustavo in častijo svetníke, manjka jim samo še red.

Pa še ena (s)vinjska. Hrvati bi radi dobili evropsko zaščito še za svoj sladki prošek. A so se dvignili Italijani, ker bi taka evropska zaščita povzročila zmedo in mi, butci, več ne bi vedeli, ali pijemo prošek ali prosecco. Zagata spominja na hrvaško pravico do terana. Evropska komisija ni imela problema s hrvaškim teranom in je skrbi pustila Sloveniji. Če bi Bruselj uporabil isti meter, bi morali Hrvatom dovoliti zaščito prošeka, Italijanom pa prepustiti skrbi za prosecco. Se že veselimo doslednosti evropskih birokratov, ki brez sence dvoma dokazujejo, da nimajo svinj v lastnih vrstah in da je prošek slajši kot prosecco.

Hojs: Svinja ni nobena žalitev, saj jih nekateri gojijo v stanovanjih kot domačo žival.