Pisma bralcev in odmevi

Ob žaljivih odzivih na pomembno odločbo ustavnega sodišča

Če me (pešajoči) spomin ne vara, tokrat ni prvič ( Delo, 26. junija, stran 9, Pisma bralcev in odmevi), ko si g. Ivan Lah preveč »po svoje« razlaga to, kar jaz včasih v časnikih napišem o kakšnem bolj zapletenem pravnem problemu – z namenom, da bi to laični javnosti pojasnil na čim bolj razumljiv način.

Očitek, da sem v članku Ob žaljivih odzivih na pomembno odločbo ustavnega sodišča v Sobotni prilogi 12. junija »v nekoliko vzvišenem tonu do laične javnosti zapisal, naj se zapletena ustavnopravna vprašanja ne bi obravnavala v navadnih občilih«, je zavajajoč, kajti v resnici sem v tistem članku o tem napisal tole: »Ne bi bilo bolj prav, da bi strokovnjaki o tako zapletenih ustavnopravnih vprašanjih kritično razpravljali v strokovnem ali vsaj v političnem tisku, ne pa z razglašanjem katastroičnih ocen na spletnih straneh, namenjenih bolj izražanju navdušenja somišljenikov in pljuvanju po nasprotnikih kot argumentirani izmenjavi mnenj?« Vsa javnost, torej vsakdo, ima ne le pravico biti obveščen tako o odločitvah ustavnega sodišča kot o njihovih kritikah, ampak tudi povedati svoje lastno mnenje o tem – da bi bilo razpravljanje o tem v laični javnosti čim bolj plodno, pa ji je bolj zapletena strokovna vprašanja, ki so bila predmet ustavnosodnega odločanja, najbrž treba pojasniti na čim bolj razumljiv način.

Kar zadeva mojo misel, da »pravo ni matematika, kjer je na vsako vprašanje le en pravilen odgovor«, pa se seveda opravičujem za to preveč poenostavljeno primerjavo. Čeprav sem zelo slab poznavalec matematike, vendarle vem (iz branja poljudnih člankov), da so v »višji matematiki« tudi vprašanja, na katera matematična znanost odgovora sploh še ni našla, ali taka, na katera daje različne odgovore. G. Lah pa nam je zdaj povedal še to, da ima že kvadratna enačba lahko dve različni rešitvi, bikvadratna pa celo štiri – a je sam dodal: »Vse so enakovredne, vsaka rešuje enačbo – a človek mora določiti, katera je prava« (npr., da se most ne bo podrl). Če sem prav razumel: matematično pravilne so vse štiri možne rešitve enačbe – katero od njih bomo v praksi uporabili, je pa odvisno od konkretnega problema, za reševanje katerega smo to enačbo uporabili. »Človek mora določiti, katera je prava«, povsem logično zapiše g. Lah. Kar pomeni: štiri rešitve so matematično pravilne, a prava je le ena. Izbrati jo mora človek (strokovnjak) – ki pa se, ker je samo človek, seveda lahko tudi zmoti. In se most, ki ga je zgradil, podre.

Za gornji pouk matematičnim laikom sem g. Lahu prav hvaležen. Lahko namreč pomaga tudi pravnim laikom bolje razumeti, da je razlika med matematično »pravilno« rešitvijo enačbe in družbeno »pravo« odločitvijo, kako zgraditi most, pravzaprav kar precej podobna razliki med strokovno »pravilno« rešitvijo nekih ustaljenih ustavnopravnih formul in »pravično« rešitvijo nekega konkretnega spora med ljudmi. Kot niso vse tehnično pravilno izračunane rešitve tudi v praksi dobre, tudi vse »pravne formule« ne pripeljejo vedno do pravične rešitve. Seveda je tu treba upoštevati še to, da bomo ljudje praviloma lažje soglašali o tem, kateri most je bil dobro narejen in kateri ne (pa še tam ne vedno), kakor o tem, katera sodba je bila pravična in katera ne. Ker o tem, kaj je v nekem konkretnem primeru ne le pravno pravilno, ampak tudi pravično, tudi najvišji sodniki včasih niso enakega mnenja, je iluzija misliti, da se jih k temu lahko kakorkoli prisili (ali na lep način pripravi, kot o tem dobronamerno razmišlja g. Lah), ampak je edina rešitev tega problema tista, ki jo pozna ves svet: da zbor najvišjih sodnikov o tem pač odloči z večino glasov, kadar soglasja ne more doseči.

Spodnje Pirniče

Vprašanja o projektu železniškega vozlišča v Ljubljani

Na podlagi 21. člena in prvega odstavka 22. člena zakona o dostopu do informacij javnega značaja je ministrstvo za javno upravo posredovalo anonimiziran dogovor med vlado in Mestno občino Ljubljana o izvajanju programov in nalog po zakonu o glavnem mestu RS za obdobje 2020–2023.

Iz seznama programov in nalog ministrstva za infrastrukturo se bodo izvajali projekti železniškega vozlišča: zgraditev Tivolskega loka za neposredno povezavo Primorske z Gorenjsko progo – DRSI; ureditev železniškega postajališča Črnuče – DRSI in MOL (P+R); nova železniška proga Ljubljana–Kranj–Jesenice, 1. faza – DRSI; nadgradnja ljubljanskega železniškega vozlišča – DRSI (prestop vlak-LPP); integracija sistemov javnega potniškega prometa države in mesta. Stroški izvedbe posameznih projektov niso navedeni. Izbora projektov ni potrdila stroka pa tudi ne občani Ljubljane, kar ni v skladu z aarhuško konvencijo, ki jo je potrdila Vlada RS. Dolg pa bomo odplačevali občani in državljani.

Ljubljansko železniško vozlišče: Čeprav se bližata dogradnja drugega tira Koper–Divača in dan, ko bo po sporočilu vlade skozi, pod ali okoli Ljubljane drvelo 281 vlakov na dan in prav toliko nazaj, vsake tri minute, če porazdelimo število vlakov v 24 urah, o rešitvi ljubljanskega železniškega vozlišča in poteku proge za tovorni promet ni usklajenega mnenja, še manj pa usklajene odločitve stroke in političnih veljakov. Gospod župan je že septembra 2018 povedal: »Drugi tir bi morali zgraditi ne le do Divače. Peljati ga morajo skozi Ljubljano in ga navezati z Avstrijo. V Ljubljani bi morali tire poglobiti, kar bi stalo dve milijardi evrov. To so moje sanje.« S poglobitvijo tirov se ne strinja naš podžupan arhitekt in urbanist Janez Koželj, ki pravi, da je poglobitev tirov nestvarna utopija. Zavzema se za obvozno progo za tovorni promet, ki jo bo pač treba poglobiti. V zazidalnem načrtu sta globina in trasa predora za tovorno progo predvideni ( Dnevnik, 9. januarja 2021). O ljubljanskem železniškem vozlišču pravi generalni direktor Slovenskih železnic Dušan Mes, da je treba urediti obvoznico za tovorni železniški promet in urediti regionalne proge za hitro povezavo z Ljubljano in s tem razbremeniti avtomobilski promet ( Delo, 8. marca 2021).

Tivolski lok: Na listi ministrstva za infrastrukturo je zgraditev Tivolskega loka, ki bo povezal primorsko in gorenjsko progo pri Pivovarni Union v središču Ljubljane. Zgrajen je bil že leta 1916, posodobljen leta 1943 in odstranjen leta 1961. Projektiranje poteka že vse od leta 2016. Za realizacijo nekaj sto metrov dolgega loka ob Pivovarni Union je po navedbi našega podžupana potrebnih od 70 do 80 milijonov evrov. Uvrstitev Tivolskega loka v program ministrstva za infrastrukturo preseneča. Tivolski lok je nepotrebna, tudi kratkoročno le delna rešitev, saj iz središča mesta ne izloča negativnih vplivov frekventnega tovornega prometa. V primeru poglobitve železniških tirov ga bo treba porušiti, saj premostitev višinske razlike do poglobitve 16 metrov ni mogoča. V primeru obvoznice pa Tivolski lok postane nepotreben, brez vsakega smisla in ga bo prav tako treba porušiti.

Ostali projekti železniškega vozlišča v seznamu programa ministrstva za infrastrukturo: O projektu posodobitve železnice do Brezovice ( Dnevnik, 9. januarja), ki bi s protihrupno zaščito postala »berlinski zid«, ki bi za dolgo obdobje odrezal mesto od zelenih pljuč parka Tivoli in zelenega Šišenskega hriba, v programu ni zapisa. Iskreno upava, da je ta škodljivi projekt opuščen. Kaj pomeni postavka v programu »nadgradnja ljubljanskega železniškega vozlišča in integracija sistemov javnega potniškega prometa države«, ni jasno. Bilo bi lepo in prav, da ministrstvo za infrastrukturo obrazloži državljanom in občanom mesta, če ne postopka pa vsaj odločitve o postopku izbora projektov za inanciranje iz EU-skladov. V Delu sva 15. maja v Pismih bralcev objavila odprto pismo Andreju Vizjaku, ministru za okolje in prostor. Pisala sva o nerazumljivem početju reševanja železniškega vozlišča v Ljubljani. Odgovora s pojasnili nisva dobila. Ponovno prosiva za odgovor tudi na navedbe v tem pismu. Peter Kerševan u.d.i.a., Milan Z. Kovač, u.d.i.a.,

Ljubljana