Reka kot navdih in hrepenenje
Razstava o Donavi Različni pogledi na reko v razkošni dvorani Avstrijske nacionalne knjižnice
V razkošni dvorani Avstrijske nacionalne knjižnice je do 7. novembra na ogled razstava Donava, ki nas popelje v preteklost, nam pokaže, kako sta bila nekoč videti reka in življenje ob njej in kaj je pomenila. Številni eksponati so na ogled prvič doslej.
Donava za številne umetnike ni (bila) le navdih. Je druga najdaljša reka v Evropi za Volgo, dolga je približno 2888 kilometrov, najbolj mednarodna in verjetno tudi najbolj industrializirana velika reka, regulirana, pregrajena, prilagojena željam in potrebam ljudi, ki živijo ob njej. Velik del tekočih voda Slovenije – Sava, Drava in vsi njuni pritoki – konča v Črnem morju, kamor jih vodi Donava. Več kot štiri petine (81 odstotkov) ozemlja Slovenije pripada porečju Donave, ki zajema 19 evropskih držav in ima več kot 800.000 kvadratnih kilometrov površine. Deset od teh držav je podonavskih, kar pomeni, da ta reka poteka skoznje ali neposredno ob njih: Nemčija, Avstrija, Slovaška, Madžarska, Hrvaška, Srbija, Romunija, Bolgarija, Moldavija in Ukrajina. Prestolnice štirih držav so zgrajene ob Donavi: Dunaj, Bratislava, Budimpešta in Beograd.
Imperij, ki mu je vladala dinastija Habsburžanov, zlasti v zadnjem obdobju, 1867–1918, ko je bil organiziran kot dualistična Avstro-Ogrska, je imel še eno, neuradno ime: podonavska monarhija. V Avstriji so še zdaj prepričani, da so najkompetentnejši za Donavo v številnih aspektih, in to kažejo na različne načine. Na primer sedeži Mednarodne komisije za zaščito Donave, Mednarodnega združenja za raziskave Donave, Inštituta za Podonavje in srednjo Evropo ter nekaterih drugih organizacij in delovnih skupnosti so v Avstriji.
Le včasih je modre barve
V avstrijskih arhivih so shranjene številne risbe, slike, fotograije, zemljevidi in drugi dokumenti, ki so zgodovinsko zanimivi, pa tudi tisti, ki so estetsko privlačni in imajo umetniško vrednost. Razstava Donava to reko prikazuje z več vidikov: kot transverzalo, ki povezuje države in narode, kot prometno pot in kot naravni fenomen. Donava je navdihnila tudi legendarni valček Na lepi modri Donavi Johanna Straussa mlajšega, ki je stalnica novoletnega koncerta Dunajskih ilharmonikov. Ta reka je literarni navdih, hrepenenje, kar vidimo v delih avstrijskih pisateljev Ingeborg Bachmann, Petra Handkeja in drugih. Donavo so slikali tudi akvarelisti, denimo Jakob in Rudolf Alt.
Od konca 17. stoletja je bila Donava bolj živahna. Ko se je habsburško cesarstvo širilo na račun oslabelega osmansko-turškega, je veliko podonavskih Švabov, večinoma ljudi iz zahodnih držav pod habsburško oblastjo, sistematično naselilo območja ob Donavi, ki so bila tedaj madžarsko ozemlje dunajskih cesarjev. Po drugi svetovni vojni so podonavski Švabi večinoma pobegnili ali pa so bili izgnani, pobiti .... Danes marsikaj ob Donavi spominja nanje, na Madžarskem, v Baranji, Bački, Banatu in drugih območjih.
V 19. stoletju, v času hitre industrializacije, je veliko podjetnikov svoje ideje uresničevalo na in ob Donavi. K temu so opazno prispevale nekatere določbe dunajskega kongresa leta 1815, na katerem so v Evropi po padcu Napoleona določili državne meje in »pravila igre«. Na dunajskem kongresu je bilo med drugim odločeno, da morajo biti vse mednarodne reke odprte, svobodne za plovbo ladij vseh držav. Ne veliko pozneje, leta 1829, je bilo ustanovljeno DDSG, avstro-ogrsko Privilegirano podonavsko parniško podjetje. Do leta 1880 se je DDSG razvil v največje rečno ladjarsko podjetje na svetu – takrat je imelo več kot 200 parnikov in približno 1000 tovornih rečnih plovil. Vendar se je šele po krimski vojni v drugi polovici petdesetih let 19. stoletja zgodila internacionalizacija Donave, kot je bila predvidena na dunajskem kongresu.
Donavski razgledi v umetniškem spominu
Veliko potopiscev je opisovalo Donavo. Italijanski kartograf Vincenzo Coronelli, znan po globusih, je leta 1688 objavil zemljevid podonavskih držav. Več znanstveno zanesljivih informacij o srednjem in spodnjem toku Donave je na papirju od začetka 18. stoletja. Začetnik podonavskih raziskav je bil grof Luigi Ferdinando Marsigli, inženirski častnik v službi dinastije Habsburžanov. V dveh desetletjih je potoval po Donavi in okoli nje, jo raziskoval in leta 1726 izdal knjigo velikega formata v šestih zvezkih z 288 bakrorezi, prvo »ilustrirano enciklopedijo« Donave.
Leta 1817 je Adolf Kunike, nemško-avstrijski umetnik, litograf in založnik, objavil mapo litograij 264 pogledov na reko Donavo od izvira do izliva v Črno morje. Narejena je po risbah in slikah znanih umetnikov, kot je akvarelist Jakob Alt. Altovih 55 pogledov na podonavsko pokrajino med Engelhartszellom in Dunajem je na Unescovem seznamu Memory of Austria.
V šestdesetih letih 19. stoletja, v desetletju poraza s Prusijo pa tudi času hitre modernizacije in globoke reorganizacije avstrijskega cesarstva, njegove preobrazbe iz absolutistične monarhije v državo s parlamentom, v politično in gospodarsko veliko bolj liberalno, konfederativno Avstro-Ogrsko, so bili načrtovani mnogi pozneje realizirani posegi na Donavi. V teh letih je hidrološki strokovnjak, višji državni uradnik Florian von Pasetti, naredil ogromen zemljevid Donave na avstro-ogrskem ozemlju. Narejen je bil v merilu 1 : 28.800 in prikazuje potek Donave od vhoda v Avstrijo pri nemškem mestu Passau do Džerdapa (»Železna vrata«), v tem času na tromeji Astro-Ogrske, Srbije in Romunije. Njegova kopija v polni veličini je zdaj dominanten razstavni eksponat.
Donava
Takrat Donava še ni bila obrzdana. Vsakih nekaj let je poplavila Dunaj in številna druga mesta. Na njej ni bilo jezov, zato so ribe nemoteno plavale tudi gorvodno. Blizu Dunaja so ribiči med drugim ulovili velike jesetre, polne kaviarja, težke skoraj 1000 kilogramov.
Regulacija Donave pri Dunaju se je začela pred stoletjem in pol, leta 1870. Dobro stoletje pozneje so bile tehnične rešitve alfa in omega, sploh niso bile vprašljive. Ljudje so spreminjali tok Donave, betonirali njene bregove, zgradili jezove. V Avstriji je bila takšna praksa do leta 1984, ko je država hotela začeti gradnjo velike hidroelektrarne na Donavi dolvodno od Dunaja, na območju donavskih mokrišč (Donau-Auen). Množica mladih študentov intelektualcev in drugih okoljsko ozaveščenih ljudi se je na načrtovanem gradbišču uprla gradnji hidroelektrarne Hainburg. To je bil začetek organiziranega okoljskega gibanja v Avstriji. Donau-Auen je zdaj mednarodno priznani narodni park. Del parka je znotraj meja dežele Dunaj, drugi pa v Spodnji Avstriji.
Na ogled je tudi nekaj kaligrafsko napisanih, razkošno okrašenih dokumentov, ki še nikoli niso bili razstavljeni. Eden od takih je »potopis«, pravzaprav vohunsko poročilo vojnega komisarja Heinricha Ottendorfa iz leta 1665, ki je cesarju Leopoldu I. opisoval turške utrdbe od madžarskega Budima do Beograda. Donava je bila nekaj stoletij dolga na stotine kilometrov meja med habsburškim in osmanskim cesarstvom. Razstava spomni tudi na šajke, posebne patruljne čolne, ki so bili del avstrijske donavske flote do prvih desetletij 19. stoletja. Gradili so jih v Klosterneuburgu blizu Dunaja. Območje delovanja je bilo večinoma na Donavi v današnji Srbiji, na omenjeni meji z osmanskim imperijem. Šajke so bile ozke, plitkega ugreza in so ponavadi nosile približno 30 vojakov in top. Služile so v boju proti turškim vpadom.
Kot smo pričakovali, je v razkošni dvorani na ogled tudi tipkani rokopis Petra Handkeja Zimsko popotovanje k Donavi, Savi, Moravi in Drini ali Pravičnost za Srbijo. Ta knjiga je povzročila mednarodno razpravo, toda Avstrijska nacionalna knjižnica je, zelo modro, od Handkeja odkupila to in številne druge zapise ter dokumente za svoj literarni arhiv, preden je prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
Na ogled je tudi nekaj kaligrafsko napisanih in razkošno okrašenih dokumentov, ki še nikoli niso bili razstavljeni.