V polfinalu ekipe, ki so lahko igrale doma
Četrtfinale ura 2020 Španija in Italija sta trpeli, Danska je upravičila visoka pričakovanja, Anglija je postala stroj
Kdo lahko ustavi Anglijo, bo nogomet naposled res prišel domov? Po lahkotni, taktično in tehnično dovršeni predstavi Angležev, ki so bili za Ukrajince tekmec z drugega planeta, je Anglijo zajela evforija. A nič drugače ni na Apeninih, Pirenejih ali v južni Skandinaviji. Italija je v čustvenem zanosu zaradi navdahnjene »squadre«, Španija je znova zložila mozaik nadarjenih kamenčkov, vikingi so po šoku in kalvariji osrednjega moža Christiana Eriksena na že videni misiji: šampionski iz leta 1992.
Toda zmagovalci ne vidijo, kar vidijo poraženci. In kar se je izkazalo kot odločilni dejavnik: vsi štirje polinalisti so zaradi gostiteljskih vlog potovali manj, varčevali moči in se niso utrujali z logističnimi podrobnostmi pri selitvah z enega prizorišča na drugega.
Vsi polinalisti so skupinski del tekmovanja igrali pred svojimi navijači, Angleži na Wembleyju tudi tekmo osmine inala, Italija je bila premočna na rimskem »Olmpicu«, Španci na olimpijskem štadionu v Sevilli, Danci srečni na Parkenu. To so dejstva, ki jih strokovnjaki v analizi evropskega prvenstva ne bodo mogli izpustiti. Zmagovalna formula se je že izoblikovala: »Ljubo doma, kdor ga ima«.
Domačijski učinek Anglijo postavlja v veliko prednost pred drugimi. Le v soboto so odleteli z Otoka in v Rimu potolkli Ukrajince, ki so bili pred tem v Glasgowu, Bukarešti (2x) in Amsterdamu. Podobno velja za druge četrtinalne poražence.
Raheem Sterling je do izločilnih dvobojev vlekel Anglijo, zdaj je vajeti prevzel ključni mož: kapetan in najbrž najpopolnejši napadalec na stari celini Harry Kane. Prvi strelec ruskega svetovnega prvenstva je znova »Hurricane«, hladnkovrni strelec, a tudi vodja in podaljšana roka selektorja Garetha Southgata. Tudi zanj je euro prišel v obdobje, ko je lahko znova poraženec ali pa veliki zmagovalec: na EP leta 1996 je bil poraženec v dresu Anglije, zdaj je poveljnik mlade, sveže in številčne čete z vrsto odličnimi posamezniki.
»Anglija je iz tekme v tekmo močnejša,« je – še zdaleč ne edini med slavnimi angleškimi nogometni komentatorji – prepričan Graeme Souness. A tudi ni edini, ki je posvaril pred Danci. Ti so po Eriksenovi tragediji s srečnim koncem postali moštvo z velikim M.
»Italija zmaguje s sodobnim nogometom,« so ponosni naši zahodni sosedi, ki največ zaslug za res všečni orkester pripisujejo dirigentu Robertu Manciniju. »Brez njega ne bi igrali tako sodobno,« je zapisala rožnata Gazzetta Dello Sport. A Mancinijeve azzurre po malem načenja utrujenost, saj nogomet, ki ga neguje Italija, med vsemi polinalist zahteva največ žrtvovanja, teka in čustev. Mancini za zdaj tudi uspešno skriva
• Anglija je kar štiri od petih tekem igrala na štadionu Wembley.
• Z najsodobnejšo igro so najbolj ugajali prav naši zahodni sosedi.
• Španijo krasita posest žoge in številne podaje, Dansko – moštvo.
Polfinalisti so potovali manj, varčevali so svoje moči in se niso utrujali z logističnimi izzivi pri selitvah med prizorišči.
veliko slabost, Italija zmaguje brez strelskega plenilca.
Španija je zadnje tri tekme igrala za preživetje. Zadnji tekmi je igrala skupno 256 minut z dodatkom stresnih strelov z 11-m. Toda Luis Enrique je »Furijo« vrnil v evropski vrh s skoraj tipično španskim slogom z največ podajami (864 na tekmo) in največjo posestjo žoge (67,5-odstotno) ter jo pripeljal še do ene velike bitke z največjimi tekmeci Italijani. Tudi zanj posebne: pred 27 leti na mundialu v ZDA je četrtinalno tekmo z Italijo končal z zlomljenim nosom. S komolcem ga je »potolkel« Mauro Tassotti.
»Želel je ubiti sodnika in Tassottija,« je pozneje Enriqejev bes odkril tedanji španski izioterapevt. Zrelejši Enrique zdaj že ve, da se ne sme ujeti v čustveno zanko. »To so stvari, ki se zgodijo na igrišču in tam tudi ostanejo,« je že pozabil selektor, ki podobno kot tekmec z italijanske klopi Mancini še nima razigranega golgeterja.