Drugega kot zapor si ne zaslužijo
Rop Četverici Romov zaporne kazni v trajanju od leta in osem mesecev do dveh let in pol – Vrniti morajo 12.050 evrov
Četverici Romov, ki so v Rovtah pri Logatcu oropali župnika, zaporne kazni v trajanju od leta in osem mesecev do dveh let in pol.
Na ljubljanskem okrožnem sodišču se je po priznanju krivde včeraj z izrekom zapornih kazni končalo sojenje četverici dolenjskih Romov, ki so 30. januarja v župnišču v Rovtah pri Logatcu oropali tamkajšnjega 72-letnega župnika Ivana Petriča. Po prepričanju sodišča so bili takrat na delu Stanislav Mlakar, Stojan Kovačič, Darjan Hudorovac in Sandi Brezar. Z njimi naj bi bil tudi Milenko Hudorovac, a ker krivde ni priznal, sojenje zoper njega poteka ločeno.
• Sodišče: Četverica obdolženih si drugega kot zapor tudi ne zasluži.
Po prepričanju tričlanskega sodnega senata, ki mu je predsedoval sodnik Marko Justin, si četverica drugega kot zapor tudi ne zasluži. Niti komaj polnoletni Brezar ne. Kot je pojasnil sodnik, je senat pri tej odločitvi upošteval težo kaznivega dejanja, saj je rop eno najhujših kaznivih dejanj zoper tuje premoženje in varnost posameznika. To kaže tudi zagrožena kazen od enega do desetih let zapora.
Senat ni mogel niti mimo tega, da so se obtoženi na vse skupaj zelo dobro vnaprej pripravili. Mlakar in Kovačič sta stražila, preostali pa so izvedli rop. Pa tudi, da je bil njihova žrtev starejši moški, ki so ga sredi noči povsem presenetili, tako da se niti braniti ni mogel. In še, da so ga zvezanega in nemočnega pustili ležati na tleh ter da so si pri ropu pridobili visoko protipravno premoženjsko korist (12.050 evrov). Pri vseh je senat upošteval tudi njihove osebne okoliščine, in sicer, da so brezposelni, da nimajo dohodkov in premoženja. Vse to pa, kot je še dodal Justin, kaže na njihovo neurejeno življenje ter da si s kaznivimi dejanji pridobivajo sredstva za preživljanje.
Vrniti morajo ukradeni denar
Za Mlakarja, ki je bil doslej obsojen že desetkrat, je tožilka Nikolaja Hožič predlagala dve leti in tri mesece zapora. Ob preklicu petmesečne pogojne zaporne kazni pa enotno zaporno kazen dve leti in sedem mesecev. Tukaj je šel senat nekoliko naproti obtožencu in mu za rop dosodil mesec dni nižjo kazen od predlagane. Enotna zaporna kazen tako zanj na koncu znaša dve leti in pol.
Že 17-krat obsojeni Kovačič je za rop dobil dve leti in pet mesecev zapora (oziroma en mesec manj, kot je predlagala tožilka). Kar zadeva preostala dva, pa je sodišče v celoti upoštevalo predlog tožilke. Darjan Hudorovac, ki je rop storil še v času, ko je zanj zaradi prejšnje petmesečne pogojne obsodbe tekla preizkusna doba, je za rop dobil dve leti zapora. K temu je senat dodal še obtoženčev stari greh, kar pomeni, da enotna zaporna kazen znaša dve leti in štiri mesece.
Najmlajši med obtoženci Brezar se zaporu, četudi je njegova obramba menila, da bi mu ta zaradi mladosti dolgoročno lahko prej škodil kot koristil, tudi ni mogel izogniti. Za rešetkami bo tako preživel leto in osem mesecev. Sodnik Justin je pojasnil, da je mladost upoštevana že pri višini kazni, ki je nižja kot pri soobtoženih. Vzrok, da milejša kazen ne pride v poštev, po prepričanju sodišča tiči tudi v tem, da je Brezar aktivno sodeloval pri ropu. Obramba je sicer zatrjevala, da je silo uporabil »hipoma« in da njegov namen ni bil župnika prestrašiti. Sodišče je četverici naložilo tudi, da župnišču vrnejo ukradenih 9550 evrov, župniku pa 2500 evrov. Na njihovo srečo jim tega ne bo treba plačati iz lastnega žepa, saj bo to sodišče storilo iz gotovine, ki je bila zasežena pri njih.
Bal se je, da bo padel v komo
Župnik Petrič se je na eni prejšnjih obravnav na sojenju Milenku Hudorovcu spominjal, da je 30. januarja v dnevni sobi gledal televizijo in zadremal. Okrog pol štirih zjutraj ga je predramil ropot. Pomislil je, da okrog župnišča zagotovo kolovrati mačka. Napotil se je do vhodnih vrat. A takoj, ko jih je odklenil, je vanj skočil moški, ga porinil nazaj, drugi pa je v srbskem oziroma hrvaškem jeziku vpil, naj mu takoj izroči denar.
Tako so ga prisilili, da jim je izdal, kje je ključ od pisarne in sefa. Odvlekli so ga do spalnice, tam vzeli ključa in skupaj odšli v pisarno, kjer so sef tudi odklenili. Prestrašeni župnik jim je izročil kuverte z denarjem, izmaknili so mu še pet posrebrenih spominskih kovancev. Še preden so se roparji poslovili, so pretrgali kabel telefona, da ne bi mogel poklicati pomoči. »Kaj bomo z njim?« so ga v srbščini oziroma hrvaščini vprašali roparji in ga spet zvlekli v spalnico.
»Moral sem leči na tla, roke so mi na hrbtu zvezali s pasom, s kravato, ki so jo našli v omari, pa noge. Odšli so, jaz pa sem tako dolgo vlekel roko iz pasu, ki je bil na srečo usnjen in delno iz raztegljivega materiala, da sem jo osvobodil, saj sem si želel le preživeti. Sem sladkorni bolnik in bal sem se, da bom padel v komo. Policijo sem poklical po tem, ko sem si osvobodil roko,« se je spominjal Petrič.
• Obtoženi so se na rop zelo dobro pripravili.
• Peti sostorilec krivde ni priznal, zato sojenje zoper njega poteka ločeno.