Dvanajstdnevno slavljenje filma
74. canski filmski festival S projekcijo muzikala Annette Leosa Caraxa se začenja dvanajstdnevno slavljenje filma na Azurni obali
Zvezde svetovne kinematografije bodo spet zasijale na rdeči preprogi, lani se je namreč Cannes pridružil drugim festivalom v spletni različici. »Filmski svet se vrača. Spet bomo skupaj,« je za
AFP ganjeno dejal Thierry Frémaux, programski direktor canskega filmskega festivala, ki se nocoj začenja v Grand Théâtre Lumière. Čast, da odpre festival, je letos pripadla domačinu Leosu Caraxu.
V tekmovalnem programu se bo za zlato palmo potegovalo 24 filmov, kar je precej več kot v prejšnjih »normalnih« letih. Ti. L.
»Gostje festivala so prispeli v Francijo deset dni prej zaradi karantene, novinarji pa so poskrbeli za previdnostne ukrepe. Zelo je ganljivo. Filmski svet se vrača. Spet bomo skupaj,« je pred dnevi za AFP dejal Thierry Frémaux, programski direktor canskega filmskega festivala, ki se nocoj začenja z gala otvoritveno projekcijo v Grand Théâtre Lumière.
Vojna, denar, režiserji in virus … to so jezdeci apokalipse, ki lahko preprečijo Francozom, da ne bi slavili filma oziroma da se ne bi odvil najpomembnejši filmski dogodek na stari celini. Sedeminštiridesetletni filmski festival je namreč le nekajkrat obstal. Prvič so rdečo preprogo razvili 31. avgusta 1939 in se veselili le eno noč, dokler ni naslednji dan do njih prispela novica o napadu Nemčije na Poljsko. Festival so prekinili ter ga znova zagnali po vojni, leta 1946. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ga niso realizirali v letih 1948 in 1950, potem pa so za to, da se ne bi zgodil, vstajniškega leta 1968 poskrbeli francoski režiserji, ki so na čelu z Louisom Mallom zasedli eno od dvoran, da bi izrazili solidarnost s pariškimi študenti in protestirali proti odstranitvi Henryja Langloisa z mesta direktorja Francoske kinoteke. Iz tega upora je nastala vzporedna festivalska sekcija 14 dni režiserjev.
Glasba in pesem
Koronavirus je poskrbel, da je filmska palača ob bulvarju Croisette zopet samevala – lani se je Cannes pridružil drugim festivalom v spletni različici, a je najboljše naslove prihranil za dogodek v živo. Nocoj bodo zvezde svetovne kinematografije spet zasijale na rdeči preprogi. Čast odprtja festivala je pripadla domačemu auteurju Leosu Caraxu in njegovi glasbe polni drami Annette.
Carax, ki se rad poglablja v kompleksna ljubezenska razmerja – taka, kot jih poznamo iz njegovih preteklih filmov Fant sreča dekle, Ljubimca z mostu Pont-Neuf, Nečista kri, Pola X, Holy Motors, je tokrat v ljubezensko zgodbo, polno strasti, oboževanja in ljubosumja, združil igralca, Američana Adama Driverja in Francozinjo Marion Cotillard. Sad ljubezni med Henryjem, provokativnim standup komikom, in Ann, operno divo, je Annette, deklica z nenavadnimi sposobnostmi. Film naj bi bil nadaljevanje Caraxovega petega celovečerca Holy Motors, ki smo ga lahko pred leti na Liffu videli v retrospektivi, posvečeni francoskemu režiserju. Muzikal, ki se odvija v Los Angelesu, je Caraxov prvi film v angleškem jeziku. Glasbo zanj, tako kot tudi del scenarija, sta prispevala Ron in Russell Mael, člana pop-rock dueta Sparks.
Medtem ko je bil Adam Driver – igralec, ki je uspešen tako v velikih franšizah, kot je Vojna zvezd, kot v malih arthouse filmih ( Paterson, Zakonska zgodba, Mrtvi ne umirajo) – pri projektu od začetka, se je za vlogo operne pevke potegovalo kar nekaj igralk. Sprva naj bi v glavnih ženskih vlogah nastopili Rooney Mara in Rihanna, kasneje naj bi prvo zamenjala Michelle Williams, a na koncu je vlogo vendarle dobila Marion Cotillard, ki je za glavno vlogo v biografiji o Edith Piaf Življenje v rožnatem prejela oskarja in postala edina igralka, ki je nagrado za glavno žensko vlogo prejela za film v francoskem jeziku.
Lep in bogat izbor
V tekmovalnem programu se bo za zlato palmo potegovalo 24 filmov, kar je precej več kot v »normalnih« letih. Tudi vzporedne sekcije, bodisi tiste, ki razkrivajo prvence, bodisi tiste, ki kažejo dela uveljavljenih avtorjev, obljubljajo nekaj vznemirljivih naslovov. »Izbor je lep in bogat,« je dejal Frémaux, najbrž mu lahko verjamemo na besedo.
Zunaj tekmovalnega programa bodo prikazani na primer animirani film Arija Folmana Where is Anne Frank? ( Kje je Ana Frank?), Todd Haynes je posnel dokumentarec o skupini Velvet Underground, Tom McCarthy pa kriminalko Stillwater, v kateri Matt Damon igra očeta, ki poskuša iz francoskega zapora izvleči hčer. Damon bo poleg Jodie Foster, Isabelle Huppert, Marca Bellocchia in Steva McQueena tudi govornik na posebnem bližnjem srečanju z občinstvom, imenovanem Rendez-vous.
V na novo ustanovljeni sekciji Premiere bodo prikazali nove
V tekmovalnem programu se bo za zlato palmo potegovalo 24 filmov, kar je precej več kot v »normalnih« letih.
umetnine uveljavljenih režiserjev. Zdi se, da bo to nekakšna tolažilna sekcija, ki jo je Frémaux opisal kot »prostor, kjer lahko veliki režiserji pokažejo svoja dela brez stresa in pritiskov tekmovalnega programa«. V tem programu bo dvanajst filmov, med njimi novo delo britanske režiserke Andree Arnold, stare festivalske znanke in ljubljenke žirij, ki je kar trikrat prejela posebno nagrado žirije, leta 2006 za Rdečo cesto, leta 2009 za Akvarij in sedem let pozneje za Ameriško ljubico. Zdaj se vrača z dokumentarcem Cow ( Krava), v katerem je spremljala kravji vsakdan, da bi se poklonila njihovemu prispevku k človeštvu.
Arnaud Desplechin se je na zadnjem canskem festivalu potegoval za zlato palmo s filmom Oh Mercy!, zdaj se je stresu tekmovalnega programa (ki ga dobro pozna, saj je bil v njem kar šestkrat) izognil s filmom Deception ( Prevara), posnetem po romanu Philipa Rotha.
Tudi Marco Bellocchio je bil šestkrat med izbranimi tekmovalci, nazadnje leta 2019 s filmom Izdajalec. Letos mu bodo podelili zlato palmo za življenjsko delo, videli bomo lahko njegov najnovejši film Marx puó aspettare ( Marx lahko počaka).
Igralka Charlotte Gainsbourg, sicer hči famoznih staršev Jane Birkin in Sergea Gainsbourga, ki je v Cannesu redna in nagrajevana gostja (za vlogo v Antikristu Larsa von Trierja je dobila nagrado za najboljšo igralko), je tokrat prvič stopila za kamero in posnela dokumentarec o odnosu z mamo ter ga naslovila preprosto Jane by Charlotte.
Charlotte Gainsbourg je bila v Cannesu tudi s filmom Gasparja Noéta Lux Æterna, in letos se bosta tu spet lahko srečala. Argentinsko-francoski provokator Noé v omenjeni sekciji namreč predstavlja svoj novi film Vortex, kvazidokumentarec o starem senilnem paru.
Ne nazadnje na francosko obalo prihaja tudi trikratni oskarjevec Oliver Stone, z novo dokumentarno miniserijo JFK Revisited: Through The Looking Glass ( JFK: skozi povečevalno steklo), ki je nadgradnja njegovega dokumentarca iz leta 1991, poglobljena z na novo razkritimi strogo zaupnimi arhivskimi podatki o atentatu na 35. ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja.