MARTA ZABRET
Marta Zabret profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja
o tem, zakaj besed glumači in cirkus ne uporabljajmo več za žaljenje
Cirkus je delujoča, uglašena skupnost. Besed glumači in cirkus zato ne uporabljajmo (več) za žaljenje. Še najmanj, ko gre za politiko.
Cirkus. Naučili smo se te okrogle besede in z njo zvezali pomen, ki ga je imela v naši mladosti. Mi mali Gorenjci smo predtem ob pomoči zasmehovanja odraslih razrešili dilemo, kdaj gremo v cérkus in kdaj v cérku (cerkev). Za tiste nad petdeset je cirkus še zdaj nekaj z vonjem, barvo in okusom, ki jih ni več. V zatohli notranjosti šotora se bijeta puhtenje človeškega znoja in dražeč vonj živali. Okrog mojih ust in po celi meni se lepi pocasta rožnatost sladkorne pene. Groteskno našemljena in poslikana pojava mi z zoprnimi grimasami in cvrkutanjem hoče nekaj dopovedati, me spraviti v smeh. Zaman. (Martica, to je vendar klovn!)
Ne maram cirkusa. Ne maram gledati plešočih medvedov in po dveh nogah koracajočih pudljev. Ne maram klovnov. Ne bojim se jih; le odvratni so mi v svoji očitni narejenosti. Vragolije artistov visoko nad menoj in njihova gumijasta telesa mi vzbujajo nelagodje. Občinstvo okrog mene zadržuje sapo, navdušeno vzdihuje ali kriči, kar moj občutek tujosti, nepripadnosti še stopnjuje. Hočem ven hočem ven hočem ven.
In tako sem šla ven. Iz dušečega cirkuškega šotora sem stopila na plano. Šele po pol stoletja poskušam znova pokukati noter. Pomagata mi koronski čas in dejstvo, da cirkuška skupina moje hčere nima denarja za šotor. Obok neba nad nami je za moj okus ravno prav visok. Edine živali na prizorišču so žuželke in ptiči v zavetju ogromnih platan ter psi obiskovalcev. Predstavljen mi je klovn, saj sicer ne bi vedela, da je klovn. Nobene oranžne lasulje, ni belega pudra, rdečega nosa, bedne mimike in vsiljivega vedenja. Ima pa lajno, vendar ta oddaja netradicionalno melodijo, ki mehko in vsepričujoče valoví med nami.
Eden najbolj vročih in soparnih junijskih popoldnevov je, sonce vztrajno visi nad razgretimi ljubljanskimi strehami in ne kaže niti malo želje po zatonu, ploščad na Taboru puhti, na zelenici ob njej trepeta pajčevina rdečkaste prsti. Diši po palačinkah. Mehurčki občinstva smo kovidno razpršeni, čakamo začetek predstave Človek na loncu. Takoj ko se začne, kajpak z mojstrskim tolkalskim uvodom na piskrih vseh mogočih oblik in prostornin, se potopimo vanjo in dihamo z njo. Otroci, njihovi starši. Psi, njihovi lastniki. Žuželke, ptiči, platane. Le mali bodoči dončići in dragići za našimi hrbti neumorno nadaljujejo s tudum-tudum. Vsi smo predstava.
Prvič v življenju doživim cirkus, ki mi je blizu. Razumem zgodbo, ki jo pripovedujejo cirkusanti. Po svoje seveda. Popolna zbranost posameznikov in skupine je osupljiva. Zaupanje brez zadržkov. Duhovitost na več ravneh, v gibih, mimiki in redkih besedah. Med vrsticami je čutiti grenkobo ali pa jo čutimo le tisti, ki smo vse prevečkrat doživeli krhkost delovanja skupnosti. Da skupnost deluje, mora v njeno dobro delovati vsak njen član; da se podre, zadoščata že nepozornost ali bojkot enega samega. Cirkus je delujoča, uglašena skupnost. Besed glumači in cirkus zato ne uporabljajmo (več) za žaljenje. Še najmanj, ko gre za politiko.
***
Tri otroke imam, vse tri odrasle, vse tri zdoma. Sinova in hčer. Eden je v Švici, eden na Dolenjskem, ena na Galjevici. Eden zdravi, eden šraufa, ena žonglira. Igra genov učiteljice in gozdarja pač. Matematiki in gozdarstvu so se pridružili medicina, strojništvo ter specialna in rehabilitacijska pedagogika. Žongliranje sodi v zadnjo. Ko človek malo premisli, je povsem logično.
Glumaštvo, seveda v prvotnem, najčistejšem pomenu besede, utira pot do srca in možganov s čutnim dojemanjem. Ne potrebuje prevajalskega ovinka prek logike in govorjenega jezika. Iskreno glumaštvo je umetnost. A tega se brez osebne izkušnje ne da verjeti in doumeti. Brez samoniklih otrok bi me marsikatero razsvetljenje zgrešilo. Za drugačno dojemanje glumaštva in cirkusantstva so bili številni ulični festivali zadnjih let premalo. Šele prek odrasle hčere se je odprla pot v zame smiselno in navdihujočo perspektivo.
Da si otrok slovenskih staršev po maturi omisli sobotno prostovoljsko leto, v podalpskem prostoru meji na herezijo. Da gre taisti otrok za dolge mesece v tujino in tam dela z brezdomci, prebežniki, s soljudmi, preplavljenimi s posebnimi potrebami, je lahko neusahljiv vir vaškega omojboganja. A ne, ko gre za punco, ki je svojim bližnjim in okolici že ob koncu osnovne šole razkrila ključne karte in z njimi igra svojo jasno igro še zdaj. V uvodu svoje izpitne naloge Mesto cirkusa v prostoru pove: »Že vse od petnajstega leta, ko sem se brez kakršnegakoli védenja, zgolj zaradi intuicije, podala na proteste proti deložaciji aktivov, nameščenih v tovarni Rog, razmišljam o prostoru. /…/ Takrat nisem točno vedela, zakaj me vleče na ta kraj, nisem znala argumentirati svojega zavzemanja za obstoj krajev takega tipa, nisem še videla vseh pomanjkljivosti skvot kulture, ki jih vidim sedaj. Vedela pa sem, da je pomemben; pomemben za ljudi in ne nazadnje za celotno skupnost.«
Moč cirkuške pedagogike se razkrije ob delu z robnimi družbenimi skupinami. Dejavnost združenja Cirkokrog je na ljubljanski pedagoški fakulteti, začenši s socialno pedagogiko, porodila samostojen predmet. Ko beremo izbrano gradivo zanj v luči in izkušnjah zdaj že boleče množično izraženega pokoronskega sindroma pri mladostnikih, deluje toliko bolj srhljivo zaradi leta svojega nastanka (R. Ballreich, 1996): »S pomočjo treh dejavnosti – akrobatike, žongliranja in lovljenja ravnotežja – bomo prikazali, kako so /…/ zdravilne. Pri tem se tudi pokaže, da lahko na elementarnem nivoju pedagoško učinkovito delujemo proti osiromašenim odnosom ter gibalni in doživljajski revščini kakor tudi proti strahu pred prihodnostjo.«
Blagodati virtualnega sveta so zahrbtno zavajajoče in spodnašajo tla izpod nog. Človeka in človeštvo ozemljujejo kamenodobne veščine, s katerimi se da premagati (pokoronski) jamski sindrom, torej patološko težnjo po pretirani samoizolaciji: telesni stik, zaupanje in iskanje ravnovesja. Tako pri sebi kot v navezi z drugimi.