Ko sredi poletja zapiha hladen veter s severa
Je družinska saga, ki se dogaja v mrzli in odročni vasici na Norveškem, prijetna osvežitev za poletno branje?
Najbrž ni lahko, če se avtor v svojih delih znajde ujet s svojim glavnim junakom in se ga nikakor ne more znebiti, saj bralci zahtevajo nove in nove zgodbe. Ponavadi se to zgodi piscem kriminalk. Agatha Christie je bila zvita in je ustvarila dva detektiva – natančnega Poirota in radovedno gospodično Marple, in ko se je naveličala enega, je začela pisati o drugem. Mnogi avtorji nimajo te izbire; Henning Mankell je ostal z depresivnim Kurtom Wallanderjem, Donna Leon z gurmanskim Guidom Brunettijem, Andrea Camilleri se najbrž ni nikoli dolgočasil v družbi z uživaškim Montalbanom, Georges Simenon se je Maigreta znebil takrat, ko je pisal »resne« romane, Tadej Golob pa je v družbi Tarasa Birse še premalo časa, da bi se ga naveličal.
Norveški pisateljski zvezdnik Jo Nesbø v intervjujih rad pove, da ima svojega detektiva Harryja Hola, ki je depresivni strokovnjak za množične morilce, precej rad, a je ustvaril tako kompliciran lik, da ga tudi sovraži. Ko beremo njegove kriminalke, nam postaja vse bolj jasno, da tega ne more več skriti, saj so zgodbe vedno bolj nasilne, negativci se še posebej radi izživljajo nad glavnim junakom, ubogi Harry ima v vsaki novi knjigi več ran in zlomljenih okončin. Tudi njegova samodestruktivnost, od alkoholizma do drog, je vedno močnejša. Dobesedno razpada tako duševno kot telesno in včasih se zdi, da postaja čedalje bolj podoben morilcem, ki jih lovi. Kako tudi ne, kajti če jih hoče ujeti, mora razmišljati tako kot oni in mora si upati pogledati globoko v brezno zla, a kot je povedal že Nietzsche, te pogled v demonski prepad lahko preprosto potegne vase.
Vse pisateljeve zgodbe
Novinarji Nesba vseskozi sprašujejo, ali je tega melanholika in cinika, ki je hkrati tudi večni romantik, ustvaril po svoji podobi. Ko sem se z njim pogovarjala pred tremi leti, ko je v Sloveniji predstavljal novi roman Macbeth, mi je na to vprašanje potrpežljivo odgovoril, da pač vsak pisatelj piše o sebi. »V prvih treh knjigah se mi ni zdelo, da mi je podoben, a ko sem začel hoditi na pisateljske turneje in sem govoril o njem, sem spoznal, da so se Harryju dogajale podobne stvari, kot so se meni, takrat ko sem pisal te kriminalke. Po drugi strani pa vsak pisatelj ve, da bo glavni junak v knjigi najbolj prepričljiv, če bo nanj prenesel vsaj malo svoje osebnosti, okus za glasbo, na primer, ali smisel za humor.« Čeprav je povedal tudi, da če ima idejo za dobro kriminalko, v kateri je detektiv čisto drugačen od Harryja Hola, pač napiše knjigo, ki ni iz serije o njem. »Glede tega sem čisto svoboden, Harry mi ne visi vedno nad glavo. Tak zapleten lik je. Imam ga rad, toda včasih mi gre res na živce. Morda bom nekoč celo ustvaril novega detektiva in nastala bo nova serija kriminalk. A tega ne načrtujem vnaprej. Tako kot sem že dejal, vedno je najbolj pomembna ideja, in ko jo dobim, si rečem, dobro sem se to spomnil, napisati moram to knjigo, ker če je ne bom jaz, je ne bo nihče.«
In res je napisal nekaj del brez Harryja. Roman Lovci na glave, ki ga je ustvaril v le dveh mesecih in po katerem je bil posnet precej dober triler, potem je tukaj Sin, ki se dogaja v zaporu, in Macbeth, ki ga je napisal po naročilu velikega založniškega projekta Hogarth
Shakespeare iz Londona. Založba je namreč ob 400. obletnici smrti velikega dramatika različne pisatelje povabila, naj po njegovih tragedijah napišejo roman. Margaret Atwood si je izbrala Vihar, Gillian Flynn Hamleta, Howard Jacobson Beneškega trgovca, Nesbø pa najkrajšo in zelo krvavo Shakespearovo tragedijo Macbeth. Knjiga je sicer zelo dobro napisana, a zgodba je precejšnje razočaranje, saj je že od začetka jasno, kdo je morilec. Kot kaže, se pisateljeva domišljija o zlu in umorih še vedno najbolj razplameni v družbi Harryja Hola.
Kraljestvo za konja
In zdaj je tukaj Kraljestvo. Zgodba o dveh bratih. Klasična svetopisemska zgodba, zato ni čudno, da je drugo ime mlajšega brata Carla prav Abel. Carl je povzpetnik, ki se nekega dne skupaj s svojo lepo ženo Shannon, ki je arhitektka, iz Kanade vrne v odmaknjeno gorsko vasico, svoj rodni kraj, kjer še vedno živi njegov starejši brat Roy, introvertirani samotar, ki ga zanimajo le ptiči in popravljanje starih avtomobilov. Carl in njegova žena si želita kraj, poln narave in divjine, spremeniti v luksuzno turistično središče. A počasi začne preteklost, kot obupani človek, ki se utaplja, grabiti po sedanjosti. Na dan priplavajo tudi pozabljene in prikrite družinske skrivnosti. Nesbø je v podkastu za New York Times povedal, da je imel že dolgo idejo, da bi napisal zgodbo o dveh bratih, saj je odraščal z mlajšim bratom, s katerim sta skupaj igrala nogomet in kasneje nastopala v rock skupini. Vedno sta si bila blizu.
V prejšnjih knjigah ga je zanimal predvsem odnos med očetom in sinom, zdaj pa se je spraševal tudi o tem, ali je bolj pomembna zvestoba morali ali zvestoba družini. Kot je dejal pisatelj, je pisanje romana drugačno kot pisanje serije romanov, saj ni obremenjen s preteklostjo in mu ni treba toliko razmišljati o tem, kaj se bo v prihodnosti zgodilo z glavnimi junaki, na kar mora biti pozoren, ko piše zgodbe o Harryju Holu. Druge stvari pa so podobne, saj kot pravi, vedno piše o istih rečeh: o ljubezni, umoru, zvestobi, pohlepu, strasti in strahu pred smrtjo.
Kraljestvo ima počasen tempo, včasih se zdi, da gre bolj za družinsko sago kot kriminalko. Ker je bolje, da zgodbe ne razkrivamo preveč, saj je polna obratov, naj citiram kralja napetih zgodb Stephena Kinga, ki je o knjigi zapisal, da je nikakor ni mogel odložiti, da je originalna in na vsak način posebna. Čeprav imam vtis, kar sem tudi pričakovala, da so romani o zapletenem detektivu vedno veliko boljši od drugih stvari, ki jih ustvari Nesbø. Edina rešitev je, se zdi, da si izmisli novega detektiva ali detektivko in začne čisto novo serijo zgodb. Težava bralcev, ki imamo radi zgodbe v nadaljevanju, je pač tudi to, da postanemo zaščitniški do glavnih junakov in pokroviteljski do pisatelja. Stephen King to zelo dobro ve, saj je o tem napisal izvrsten roman Misery.
Tradicija
Kriminalke v Skandinaviji že leta niso neki nepomemben, skorajda pogrošen literarni žanr, kot je še nedavno veljalo pri nas. Tudi »resni« pisatelji so se vsake toliko časa preizkusili v pisanju kriminalk, zato ni čudno, da se je zgodil fenomen, imenovan skandinavski noir. Švedski pisatelji Stieg Larsson, Henning Mankell, Åsa Larsson, Camilla Läckberg, Jo Nesbø in Karin Fossum in mnogi drugi v svojih delih razkrivajo podzemlje in potlačeno podzavest severa: sovraštvo do priseljencev, vzpon neonacizma, pozabljeno sodelovanje s fašizmom, nasilje do žensk, kolonializem ... To so brutalne in zelo dobro napisane kriminalke, ki so vedno tudi družbeno kritične, odkrivajo nam, da navidezno idealne skandinavske države le niso tako zelo popolne. Prav zaradi vseh teh stvari jih bo najbrž vedno več tudi pri nas.
***
Če ste glede kriminalk Joja Nesba še »nedolžni« in bi na plažo letos radi vzeli kakšen njegov roman, se vam ni treba držati vrstnega reda serije s Harryjem Holom, razen če se vam to zdi res nujno. Priporočila bi vam namreč dve njegovi, po mojem mnenju najboljši deli, in sicer debelo Taščico, ki jo je posvetil očetu, ki se je med drugo svetovno vojno na vzhodni fronti boril na strani Nemcev in si je vse življenje želel napisati roman, a je žal prej umrl. Druga knjiga pa je Snežak – zgodba o množičnem morilcu, ki ubija mame. Skoraj filmsko napisana kriminalka, zaradi katere vas bo ob večerih strah, čeprav ni zime in snežakov.