Recenzijski izvod
Anji Klari in Hijacintu se udre pod nogami in, hopla, znajdeta se v tujem svetu. Verjetno je treba najprej povedati, da je Anja Klara deklica in da je Hijacint podganec. Vsaj to lahko razčistimo, marsikaj drugega namreč težko. Skupaj z njima zletimo v fantazijski svet, v čudežno deželo, v kakršnih se tu in tam znajde kakšen otrok, denimo Alica. V svetu, v katerem se znajde naš dvojec, ni nič, ampak res čisto nič običajno; marsikaj se zdi noro, marsikaj brez smisla, a prav vse nas v svoji izvirnosti očara. Peter Svetina za starejše otroke piše bolj redko in tudi tega dela ni poimenoval roman, temveč romanček. No, romanček obsega več kot trideset poglavij, ki pa so resda kratka, nekatera samo za kakšen nenavaden utrinek, in pospremljena z ilustracijami Damijana Stepančiča, Svetinovega pogostega (knjižnega) spremljevalca. Slednji nas s podobami, predvsem sodeč po opravah likov, prestavi nekam v preteklost, dvakrat pa gre tudi nekoliko mimo besedila, toda to v take vrste odbiti knjigi niti ni moteče, pač pa celo kar malo v skladu z njo.
Anja Klara in Hijacint se ne sprašujeta prav dosti, ampak gresta pogumno za nosom, upajoč, da bosta enkrat že prišla nazaj v domače loge. »Včasih je najboljši načrt tisti, ki ga usmerja naslednji korak. In sta korakala. Naprej in naprej.« Spotoma naletita na majhne možičke, na kavarno in penzion, kjer se plača tako, da ti denarnico ponudi natakarica, na mesto vojakov, ki bijejo nenavadne bitke, na most, ki se z vsakim korakom daljša, na zid iz ušes in otroke v steklenih kletkah, kar se izkaže za taborišče, ki mu vlada hudobna Vlada Rizzi, na črnilce (gre za poseben poklic – ljudje, ki ga opravljajo, po steklenih kletkah z otroki z gasilskimi cevmi brizgajo črnilo) in še in še čudes. Svet, po katerem hodita Anja Klara in Hijacint, se sproti sestavlja pred našimi očmi, junaka pogosto hm-ata in imata občutek, da jima ni kaj prida jasno, a ju to nikakor ne ustavi – odprtih oči in duha gresta naprej, prepričana, da enkrat spet prideta »ven«. In ko je treba priskočiti na pomoč drugim, to tudi storita. Če se zdi, da najprej sledimo nenavadnemu sprehodu, avanturi, ki to v resnici ni čisto zares, pravzaprav kar nekakšni naključni raziskovalni odpravi, pa se to spremeni v trenutku, ko naletimo na strašljiv prizor otrok pod steklenimi zvonci, kjer po sili razmer nekaj časa preživi celo Anja Klara. Od tega trenutka naprej avantura postane polnokrvna avantura – deklica mora najprej rešiti sebe, njena naslednja misija pa je rešiti ujete otroke, kar ni lahko, ker je s pobegom stopila na žulj Vladi Rizzi, ki jo hoče dobiti v pest. Lik slednje ima še največ opraviti z realnostjo, branje naslednjih vrstic je žal manj neobičajno, kot bi smelo biti: »Vlada Rizzi je imela dva podanika, ministra. Eden je vodil Ministrstvo za edino razlago in drugi je vodil Ministrstvo za kimanje.« Tudi sama je strašljiv lik, hudoben do obisti, kar pa avtor spet precej realistično osvetli z njeno osebno zgodovino in travmatičnimi dogodki iz otroštva, s čimer je seveda ne opravičuje, a pokaže, da ima zlo svoje počelo. Knjiga kljub vsej čudežnosti, kot je v dobri literaturi v navadi, torej spregovori tudi o našem svetu in nas samih, enim več, drugim manj. In še to: deklica in podganec nekje spotoma seveda srečata tudi Modrega Portugalca, da ga vsaj omenim, če je že v naslovu.
Avtor s komentatorskimi vložki ob in v besedilu simpatično stopa v stik z bralcem, v knjigo pa, poleg vseh drugih domislic, vpelje še eno posebnost: osmemu poglavju sledi »Predpoglavje oziroma minus prvo poglavje«, ki ga začne z mislijo: »Mislim, da je neznank ta hip in naenkrat preveč. In če vsaj kakšne ne odstremo, bo zgodba postala nejasna, se mi zdi.« Peter Svetina seveda ne bi bil Peter Svetina, če ne bi takoj za kratkim pojasnilom prestavil v višjo prestavo (kolikor je to sploh mogoče) in nam kot po tekočem traku postregel z novimi pogruntavščinami. Tole je, za ilustracijo, zgolj mikrodelček romančka, pa ga kar razganja od utrganih domislic: »Otroci so se podili po pesku in med drevjem in se lovili. Če so tekli proti akaciji, so se manjšali, če so tekli proti hrastu, so se večali. Če so tekli okrog pušpanovih grmov, so postali za nekaj minut majhni mamuti in so se prav nerodno opotekali po travi in iskali žogo, ker vsi mamuti pač iščejo žogo.« Pri njem smo sicer vajeni nonsensa, čudežnih naključij in druge sorte domislic, ampak v manjši odmerkih. Romanček, ki jih je poln od prve do zadnje strani, seveda prekaša vse in v bralcu vzbuja čudenje svetu, ki ga je avtor ustvaril, in občudovanje tolikšne domišljije, ki je na prvi pogled nebrzdana, a se na koncu sestavi v smiselno in zaokroženo celoto; no, besedico smiselno moramo kajpada vzeti z nekoliko rezerve. Že dolgo nisem brala tako – iščem ustrezen strokovni termin (in ga ne najdem) – odbite knjige. V pozitivnem smislu, da se razumemo!
Že dolgo nisem brala tako – iščem ustrezen strokovni termin (in ga ne najdem) – odbite knjige.