Spomin je fragment, ki lebdi v gmoti pozabe
Speči spomini V kratkem romanu želi Patrick Modiano v bralcu vzbuditi vtis, da se po branju zbudi iz sanj
Francoski pisatelj Patrick Modiano je leta 2014 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Tri leta zatem je založba Gallimard hkrati izdala dramsko besedilo Nos débuts de la vie in kratek roman Speči spomini. Tega lahko v prevodu Aleša Bergerja zdaj beremo tudi v slovenščini; pod številko 117 je izšel v zbirki Moderni klasiki pri Cankarjevi založbi.
V zahvalnem govoru ob prejemu Nobelove nagrade je večkratni dobitnik številnih francoskih in mednarodnih nagrad med drugim dejal, da je postal pisatelj, ker ni mogel postati glasbenik – glasba in poezija sta zanj formi, čistejši od proze. V okrog tridesetih literarnih delih, prevedenih v prav toliko jezikov – prvo, Place de l'étoile, je objavil s pomočjo Raymonda Queneauja leta 1968 – je razvil prepoznaven slog, ki je v francoščini dobil pridevnik 'modianesque'.
Spomin, ponavljanje, avtobiografskost
Zaradi ponavljajočih se tem, motivov, tudi avtobiografskih, medbesedilnih referenc in samocitiranja – ki naj bi bilo, tako avtor, povsem naključno – črpanja snovi iz časopisnih člankov, družbenih gibanj mnogi pravijo, da se zdi, kot da vedno (znova) piše isto knjigo. Da se, na primer, isti lik pojavi v več knjigah – to v Spečih spominih velja za brezimno žensko s pištolo, krivo za umor Ludovica F.; ime pripovedovalca Jeana D. je podobno Jeanu B., podatki o njegovem življenju pa avtorjevim – ugotovi šele pozneje, saj se med pisanjem tega ne zaveda, pravi, in piše, kot bi lucidno sanjal.
V slovenščino je skupno prevedenih deset njegovih romanov, poleg omenjenega še Vila Bolest (1981), Katarina, mala balerina (2007), Ulica Boutiques obscures (2008), Nočna nezgoda, V kavarni izgubljene mladine (2015), Dora Bruder (2016), Da se ne izgubiš tu okrog (2017), Pasja pomlad (2018) in Avgustovske nedelje (2020).
»Ko si nobelovec, lahko izdaš tudi roman na 70 straneh,« je o Spečih spominih hudomušno zapisal Bernard Nežmah, a tudi noben drug nima več kot dobrih sto strani. Zakaj sta po triletnem molku, ki je sledil Nobelovi nagradi, hkra
Patrick Modiano v Spečih spominih
ti izšli kar dve knjigi, drama in roman, ki odzvanjata druga v drugi, in katero je napisal najprej? Dramsko besedilo je bolj neposredno in je pomagalo »zagnati zarjaveli motor«, je dejal, »obratno ne bi bilo mogoče«.
Pripovedovalec Jean D., pisatelj, ki je bil v mladih letih tekstopisec pri združenju glasbenih avtorjev, skladateljev in založnikov, se v nelinearni pripovedi, ki se premika v času, med resničnim in sanjskim ter od epizode do epizode, vselej pa se dogaja v Parizu, ki je »kar se mene tiče, posejan s prikaznimi, ki jih je prav toliko kot postaj podzemeljske železnice in njihovih svetlečih se pikic, kadar pritisnete na gumb pri zemljevidu prog«. S pomočjo zapiskov oziroma seznamov imen – zapisoval je tudi delčke pogovorov med neznanci, ki jih je ujel v kavarnah – se vrača v svojo preteklost, mladost, k šestim ženskam, ki jih je (s)poznal v nekem določenem trenutku, obdobju, nato pa izgubil izpred oči. A kot bi jih splet okoliščin, naključij, sinhronicitet znova združil s kakršnimkoli namenom že – nekatere so med seboj tudi posredno, bežno povezane – mu nekatere znova prekrižajo pot, spet za drugimi se izgubi vsaka sled.
Razreševanje skrivnosti Pariza
O njih, tako kot o pripovedovalcu, katerega ime izvemo šele iz policijskega zapisnika na koncu, ne izvemo veliko; s hčerko morebitnega ruskega črnoborzijanca Stioppe, za katero je računal, da mu bo povedala več o njegovem odsotnem očetu, je bil v stiku samo enkrat, po telefonu, Martine Hayward je znana le kot gostiteljica bučnih zabav. Pripoved je fragmentarna, epizodična, polna ugank in vrzeli, ki jih prej kot z lastno domišljijo zapolnjujemo z vprašanji. Zapomnljive so Mireille Ourousova, ki mu na neki način začasno nadomešča mamo, sicer igralko; Geneviève Dalame, 'mesečnica, odsotna iz svojega življenja', kot jo poimenuje ezoterična učiteljica joge 'doktorica' Madeleine Péraud; madame Hubersen in neimenovana morilka, katere naslov izbrska po dvajsetih letih in jo gre čakat pred hišo, kot je nekoč čakal Stioppo, »da poskusim razrešiti skrivnosti Pariza«, saj ga je od otroških in deških let »živo zanimalo in zelo privlačilo vse, kar je bilo povezano s skrivnostmi Pariza«.
Ta je več kot dogajalni prostor, je zemljevid pripetljajev, čustev, doživetij in srečevanj – ta so pripovedovalcu v mladosti povzročala dolgočasje in tesnobo in se jim je namenil čim prej izviti, s tipičnimi izgovori, kot sta »Takoj se vrnem« in »Samo po cigarete skočim«, so imeli pobegi – iz internata, z nočnega vlaka iz Pariza, ko bi se moral zglasiti v kasarni, da bi začel služiti vojaški rok, z zmenkov, katerih se sploh ni udeležil – v njegovem življenju vse od trinajstega leta naprej veliko vlogo; ob njih pa je v njem zevala praznina, ki je zazijala že z odsotnostjo staršev in je niti pozneje ni mogel zapolniti, kot v primeru izmuzljivih žensk, o katerih piše, ki so vanj vstopale, iz njega izstopale, se vanj vračale po načelu večnega vračanja enakega arbitrarno, brez pojasnil.
»Rad bi napravil nekaj reda med svojimi spomini. Vsak od njih je košček puzzla, a veliko jih manjka, tako da je med njimi dosti prostora. Včasih se mi posreči sestaviti tri ali štiri, več pa ne,« o svojih obsesivnih prizadevanjih rekonstruirati preteklost, da je ne pogoltne pozaba, razmišlja pripovedovalec Jean D., s katerim Patrick Modiano ne skriva avtobiografskih podobnosti, med drugim ju družijo leto in kraj rojstva (1945, Boulogne-Billancourt), mama (flamska) igralka in odsotni oče, ki se je v nekem obdobju ukvarjal s sumljivimi posli, pa 'težavna mladost', v kontekstu katere je v neki francoski televizijski literarni oddaji komentiral lik ženske z revolverjem, ki ji je namenjena večina drugega dela Spečih spominov. V nasprotju s Proustom, ki je tudi obširno pisal o spominu, Modiano po njem – ne le svojem, temveč tudi kolektivnem, dokumentiranem – brska namenoma; njegov junak bi rad, da »bi imena kot magnet privlekla na površje še druga in da bi se koščki stavkov sprijeli v odstavke in poglavja, ki bi se držala skupaj«, medtem pa sledi izgubljenim ljudem in predmetom, saj je spomin, kot pravi Modiano, »fragment, ki lebdi v ogromni gmoti pozabe«.
V vaših spominih se prekrivajo podobne poti, po katerih ste krenili, in zdaj več ne veste, čez katere pokrajine so vodile.