Med kamenjem in gosto meglo
Kamni z Marsa Kratkoprozni prvenec Teje Močnik
Zbirki Prišleki, ki jo od leta 1996 izdaja LUD Literatura, se je nedavno pridružil kratkoprozni prvenec Teje Močnik (1982), ki se pod naslovom Kamni z Marsa v devetih zgodbah »ukvarja z odnosi, ki se tkejo skozi čas in prostor, včasih zelo na tanko, s skorajda nevidno nitjo, včasih pa zelo boleče in skeleče. V njih najdemo mlad par, poln strahu in želje po ponovnem zbližanju, starko, ki se na poseben način poslavlja od prijateljev, mornarje na nemogoči nalogi, dva tekmovalna chefa in nenavadno preiskavo, ki vodi v srčiko fikcije«.
Pisateljica Teja Močnik je zbirko zastavila kot svojevrsten presek osebnih in kolektivnih zgodovin, kot spajanje časovnic, ki v prepletanju in sopostavljanju razkrivajo življenje, strahove in hotenja raznolikih protagonistov. V želji po geografski (in tematski) razpršenosti je avtorica svojim likom nadela predvsem tuja imena – iz zbirke vam mahajo Matthew, Isla, Kobby, Natalie, Roy, Gill, Fiona, Johann, Luisa, Ricci, Giulia, Gianfranco, Jack W. – ki pa se kljub vsemu oklepajo evropskosti in anglosaškosti (kar je pričakovano in razumljivo, a nekoliko omejujoče za zbirko, ki bi se lahko po lastnem vzorcu razmahnila še dlje in še globlje).
V knjigo, ki jo je uredila glavna urednica zbirke Veronika Šoster, se sicer, primerno za sodobni čas, podamo skozi epidemično realnost (ki med vrsticami načenja tudi vprašanja o tem, kako hitro se je literatura zmožna odzivati na svet, v katerem nastaja), zgodbe pa veže predvsem občutek neizrečenega, neizpolnjenega in neizživetega, ki jih preveva in napaja, pa tudi premišljena, zgoščena in prepričljiva atmosfera, ki vzbuja vtis, kot da gaziš skozi meglo, se spotikaš čez kamenje (o tem pozneje). Kot avtorica nekoliko samorefleksivno poudari v sklepni zgodbi Zgodbe, ki jih ne želim zapisati: »Tisto, čemur ste v mojem pripovedovanju namreč podlegli, je atmosfera, v kateri so združeni čas, prostor, poslušalci in jaz v svojem neobrzdanem pripovedovalskem afektu.«
Če so na založbi o zbirki zapisali, da gre za »zgodbe o srečanjih, ki se zgodijo samo enkrat, a nas zaznamujejo in določajo, pa o srečanjih, ki nas zasledujejo, čeprav si želimo, da bi se zgodila samo enkrat, pa tudi o srečanjih, za katera smo mislili, da se ne bodo zgodila, a so se izkazala ravno za tisto, kar smo najbolj potrebovali«, je past tematske zasnove Kamnov z Marsa v tem, da se tovrstna bežnost srečanj nehote razlije čez samo pripoved – nekatere zgodbe (na primer Izkrcanje) namreč ostanejo hipne, odmaknjene in površinske. Meja med neizrečenim in nezapisanim je namreč tanka, zamolčanosti pa je v zbirki tu in tam preveč, da bi se zgodbe dodobra usidrale v bralca, kar ponekod pušča nenamerno sled klišejskosti. Svojevrstna past je tudi množica likov in pripovedovalcev, ki jih avtorica vpleta v zgodbe; če se nekateri zdijo celostni in avtonomni (na primer sin, ki v zgodbi Očetje pristavi: »Razmišljal sem, kje za vraga hodi vlečna služba. A se vse družinske skrivnosti odpirajo na temačnih in umazanih obcestnih počivališčih. A je to normalno. Pogledal sem fotra. (...) Čakal je, da bom kaj rekel, da bom vzel kamen nase in ga mogoče razbremenil.«), se v drugih kljub prvoosebni pripovedi (pretirano) zrcali avtoričin glas, kar hromi sicer premišljeno polifono naravnanost zbirke.
Kot seme v rodovitni prsti
Prav kamenje je, poleg neizrečenosti, nekakšen leitmotiv zbirke, ki (na jezikovni ravni) veže posamične usode, jih v bralcu spaja in prevrača, ob tem pa preizprašuje takšno in drugačno težo. Teja Močnik tako poleg zveze »vzel kamen nase« zapiše tudi »vreči stran ta kamen«, »okamenela je«, »neme kot kamen«, »treba bo zakopati in pokopati, zvaliti kamen na pretekli, otroški svet«, »kamenje v puščavi vedno pride od nekod«, »čutila je olajšanje, zdelo se ji je, da so se iz nje valila stoletja, iz votlin so se odkotalili težki kamni,« ter »postajale so vse bolj kamnite in težke, tiščale so ven, skozi okno, na toplo poletno zemljo, hotela sem sleči ta kamniti obod«. Čeprav so aluzije kdaj prepogoste (predvsem v zgodbi Lepi zapuščeni kraji), jih avtorica vpleta v odmerjen, izčiščen in izrazito tekoč slog, ki se s sijajnimi primerjavami, kot sta »predrla bom nebesno skorjico, pa naj se ulije kot razbito jajce,« in »zdelo se ji je, da jo nevidne roke raztezajo, še raztezajo in vlečejo kot testo za zavitek,« vzpostavlja kot ena od poglavitnih odlik zbirke.
Če se v zgodbi Zgodbe, ki jih ne želim zapisati ljudje na sliki znajdejo »zapečateni in zamrznjeni v času in barvi, v nanosu čopiča, v potezi, nad katero je obviselo neizrečeno, besede, ki so ostale na ustih, nikoli izgovorjene želje, neme kot kamen, ki je čakal, da ga nekdo izpuli, odvali, zdrobi, v prah, zemljo, v rodovitno prst«, se zdi, da je tudi kratkoprozna zbirka Kamni z Marsa nekakšna rodovitna prst, iz katere lahko vzklije močan avtorski izraz.