NA PREPIHU

Tudi javni dogodki so bili v zadnjih dnevih podrejeni omejevanju, zato smo se bali, da se nam bo njihovo priprto okno zaprlo tik pred nosom. Vendar so zagreti organizatorji pri Vodnikovi domačiji uporabili vse svoje sposobnosti, razporedili stole v varni razdalji po celotnem vrtu v dveh pravokotnih ravninah, ki sta se stikali v odru, na katerem so bili trije stoli. Prvi je bil za avtorja. Drugi je bil za moderatorja. Tretji je za začetek ostajal prazen.

Moderatorstvo knjižnih dogodkov je tudi nekaj posebnega. Za

Plan B sem sprva prosil novinarsko znanko, a je rekla, da se ne počuti dovolj kompetentne, da bi z Boštjanom razpravljala o temati

ki podnebnih sprememb. Po svoje sem jo razumel. Knjiga vsebuje več pripovednih ravni. Prva je transformacija avtorja od poročevalca s kriznih žarišč do poročanja o žariščih rešitev podnebnih sprememb. Druga so mikroenergetski primeri z različnih (otoških) skupnosti po Evropi. Tretja je globalna sprememba energetske mobilnosti.

Na koncu smo se odločili, da se bom z avtorjem pogovarjal kar jaz. To je seveda priročno, vendar pa v sebi skriva kar nekaj pasti. Avtor in urednik sta ob izidu knjige lahko energetsko izčrpana, naveličana drug drugega, morda, če je bil proces rojevanja knjige težaven, na nekem nivoju celo sprta. Zato se lahko zgodi, da med njima ne pride do kemije in jima ne uspe naelektriti občinstva ali zanetiti prvega ognja, ki se potem širi naprej.

Sam sem imel še en problem. Bil sem utrujen, izčrpan. Knjigo smo do konca pripeljali »na škrge«. Zato bi mi zelo ustrezalo, če bi moderatorstvo prevzel kdo drug. Vedel sem, da bo poslušalstvo dobrohotno in hkrati zahtevno. Mlačnosti ne bo odpustilo. Imel sem tremo.

Ljudje so se začeli nabirati že precej pred dogodkom. Videlo se je, da jim je v zadnjih mesecih še kako manjkalo tovrstnih družabnih srečanj. Čestitke Boštjanu, previdni stiski razkuženih rok, pomahi od daleč, pozdrav Renny in meni. V zraku je bilo poletje in toplo vzdušje. Prišla je Mojca, za spodbudo.

Prišla je novinarka Vesna Milek, da bi videla, česa smo zmožni kot založba, saj smo imeli njeno knjigo v načrtu čez nekaj tednov, pa klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, ki je napisala spremno besedo, in fotografski soavtor knjige Matjaž Krivic.

Pred kamnito mizo, na kateri smo prodajali knjige, je začela nastajati vrsta. To je bil dober znak.

Običajno se knjige na predstavitvah prodajajo šele po dogodku. Avtor mora najprej prepričati prisotne. Moderator mora vse skupaj ustrezno izpeljati, dovoliti avtorju, da pove dovolj, a mu hkrati onemogočiti, da bi povedal preveč.

Boštjan je bil sproščen. V roke sem mu potisnil še drugi dve njegovi knjigi, ki smo ju izdali pred leti. Vse tri je razprostrl na ramena, se nasmehnil, jaz pa sem pritisnil na gumb.

Počakali smo še nekaj minut, dogodek bi se že moral začeti, vendar so ljudje še kar prihajali. Zmanjkalo je stolov. Nehali smo šteti.

Potem sva se končno usedla in začela debato. Pozabil sem na vprašanja, ki sem jih imel pripravljena. Postavil sem se v vlogo poslušalca in avtorja spraševal iz te perspektive, postal sem glas občinstva. Dobra ura pogovora je minila, kot bi mignil. Na tretji stol je prisedel še Matjaž Krivic in povedal nekaj zanimivosti o nastajanju fotografij za knjigo. Bil sem v tunelu neke druge dimenzije in zavedel sem se šele, ko mi je Renny iz prve vrste pomignila, da je treba končati. Oba sva si oddahnila.

Ko se je Renny pred mesecem dni na Dobrči odločila, da je letos poleti čas za dokončanje Slovenske planinske poti, seveda ni vedela, da v naslednjem mesecu ne bo našla niti enega popoldneva za priprave na planinsko sezono. Tega pa sem se prav dobro zavedal jaz.

Vedel sem, da bo v poletje prišla izžeta kot cunja, ki jo bo treba počasi, nežno in postopoma sestaviti nazaj v čvrsto telo, v katero se moja žena običajno spremeni čez poletje. Pogledal sem po njeni SPP knjižici in se odločil, da bova šla najprej po žig na Kočo pri Triglavskih jezerih.

Poklical sem Mojco, če se nama bo pridružila.

»Zakaj me sprašuješ nekaj, kar sem že potrdila?« se je odzvala z nasmehom.