Med ovcami in levi pod obročema
Eduardo Brozovič
Nobelovo nagrado za neizvirnost bi si zaslužil, kdor bi pri iskanju razlik med slovensko košarkarsko reprezentanco v letih 2017 in 2021 in vsemi drugimi obdobji vzkliknil eureka in s prstom pokazal proti Luki Dončiću. Ob zmagoslavju na EP je imel sicer ob sebi Gorana Dragića v vlogi guvernante, na letošnjih olimpijskih kvalifikacijah pa se je vse vrtelo okrog njega, čeprav je še vedno krepko najmlajši v moštvu in še ni prevzel kapetanske vloge. A je bil izjemen vodja z dejanji na parketu, takšna kombinacija vrhunskih veščin, igralne inteligence in nesebičnosti je zelo redka tudi v svetovnih merilih. Ob Dončiću niso le vsi igrali igrali veliko bolje, od njega so se spet nalezli zmagovalne miselnosti. Ne smemo denimo pozabiti, da se je izbrana vrsta po zlatem eurobasketu dotaknila dna v kvalifikacijah za SP 2019 s porazom v Belorusiji, ob katerem so sodelovali Jaka Blažič, Klemen Prepelič, Edo Murić, Vlatko Čančar, Žiga Dimec, Luka Rupnik, Matic Rebec ... Vzporednico bi lahko potegnili pri madridskem Realu, ki je zadnjič osvojil naslov prvaka evrolige tik preden se je Dončić odpravil v ligo NBA. Zato se lahko zdaj veselimo prve uvrstitve slovenskih košarkarjev na OI, hkrati pa upamo, da bo tokrat seme samozavesti in optimizma preživelo več časa ter da bomo po dveh imenitnih prebliskih dočakali obdobje tekmovalne stanovitnosti in še kakšnega vodjo. Do tedaj kot prispodobo upoštevajmo stari rek, ki ga pripisujejo Aleksandru Velikemu: Ne bojim se vojske levov, ki jo vodi ovca. Bojim se vojske ovac, ki jo vodi lev.