Hej, mi priskrbiš karto?

Obdobje epidemije je mimo, športne dvorane in stadioni so spet odprti za gledalce. Pričakujem, da se bodo z normalnostjo počasi vrnile tudi prošnje znancev za vstopnice, ko gre za tekme s posebnim pomenom oziroma nabojem. S tem živim od 18. leta, ko sem začel kariero športnega novinarja. »Hej, ti poznaš vse v klubu. Mi lahko priskrbiš karto ali dve? Brez skrbi, se ti oddolžim.« Ko sem bil še mlajši in zagnan, pogosto naivno pripravljen ustreči vsakomur, se mi je včasih kar mešalo od raznih kombinacij. No, končalo se je tako, da sem se znašel v kočljivi vlogi. Ostal sem jim dolžan za brezplačne vstopnice, zato so pričakovali, da kot novinar ne bom rinil z neprijetnimi temami ali vprašanji, ko gre za klub, igralca ali panožno zvezo. Saj veste: prijaznost za prijaznost. To lekcijo sem hitro usvojil, prošnje pa so ostale.

Najbolj zanimivo je to, da so se mnogi prosilci za brezplačne vstopnice pripravljeni oddolžiti z uslugo, ki jih običajno stane precej več kot vstopnica za dober sedež. Zdi se jim neprecenljivo, da so na tekmo prišli brezplačno. Sicer menim, da kultura zastonjkarstva pri nas ugaša, čeprav se verjetno nikoli ne bomo znebili po svoje simpatične balkanske navade, ki včasih povzroči neznanske logistične zaplete, občasno tudi slabo voljo. Priznam pa, da je prav tako neprecenljivo videti, kako veseli, že prav važni so imetniki brezplačnih vstopnic, ganljivo je tudi spoznanje, da so s tem osrečili svojega otroka. Ja, vem, to je hkrati tudi napoved, da se bo mali navzel zastonjkarstva, in tako bomo imeli novega prosilca. Še anekdota. S prijateljem sva bila tik pred epidemijo na derbiju češke hokejske lige v Brnu. Imela sva dve vstopnici več, zato sva ju zastonj ponujala ljudem pred areno, ki sprejme 7700 gledalcev. Vsi po vrsti so se zahvalili, češ da že imajo vstopnico. Morda se sliši prismuknjeno, toda bila sva razočarana in navdušena hkrati.