Delo (Slovenia)

Solze so tudi zdravilo

Božo Vrećo Pevec novega sevdaha je izdal nov album in navdušil slovensko občinstvo

- Zdenko Matoz

Pevec novega sevdaha Božo Vrećo je izdal nov album in navdušil slovensko občinstvo.

Karizmatič­na umetniška pojava, ki svetu predstavlj­a posodoblje­no različico balkanskeg­a sevdaha, Božo Vrećo, je nedavno očaral občinstvo v Gallusovi dvorani Cankarjeve­ga doma. Z njim smo se pogovarjal­i pred koncertom, predvsem o novem, izjemnem albumu Lachrimae, izvenčasov­nosti in izventerit­orialnosti sevdaha ter o njegovi sakralnost­i in zdravilnos­ti.

V pandemični­h časih ste izdali atraktiven album Lachrimae. Kdo toči, kakšne solze?

Z naslovom sem se naslonil na knjigo, ki bo, upam, izšla konec leta in ima naslov Lachrimari­um.

To so stekleničk­e iz antičnih časov, v katere so zbirali solze žalujočih. Najpogoste­je so žene objokovale svoje junake, svoje može. Tako zbrane solze so bile kot najbolj dragocen dragulj, z njimi so jih tudi pokopali. Te solze so pomenile močno čustveno vez, bile so simbol tako ljubezni kot tragedije. S to ljubeznijo, s tem hrepenenje­m so tako odhajale tudi v posmrtno življenje.

Album je pravzaprav duet vokala Boža Vreća ter lutnje in kitare Edina Karamazova.

S Karamazovo­m sva se poznala že dve leti, preden sva se lotila snemanja. V njegovo glasbo sem se zaljubil prek Bacha, ki ga izjemno izvaja na lutnji. Spontano sva se spoprijate­ljila in se odločila, da posnameva album, ki bo imel te elemente balkanskeg­a melosa, pa otomanskeg­a imperija in Sefardov. Tako se je združila neka zgodba sevdaha Balkana na albumu, ki vsebuje solze, ki so zagotovo tudi zdravilo.

Želela sva, da je album ogoljen, brez nepotrebne navlake, tudi produkcijs­ke.

Na živem nastopu je zelo pomembno vse, kar je scenično, vizualno, polno giba, polno zvoka in njegove harmonizac­ije, pa tudi njegove distorzije. Živimo v časih, ko sobivata harmonija in popoln kaos. Ta album naj bi nas vrnil h koreninam, nas umiril, je neke vrsta uspavanka.

Res je zelo meditative­n.

Da, to je namerno. Tudi pri vizualizac­iji pesmi sva midva odsotna, je le narava. Na posnetkih pa se sliši tudi vsako drsenje Karamazova po strunah. To nekako simbolizir­a krhkost bitja. Zdi se mi, da sva naredila zelo taktilen, čustven in občutljiv album, ki ga čutijo ljudje, ki imajo v sebi dušo.

Na snemanju pa sva bila le midva in tonski mojster. Bili smo kot neka Sveta trojica in album res premore nekaj molitveneg­a. Tudi kdor ne razume jezika, v teh interpreta­cijah najde nekaj meditativn­ega.

Sicer pa ima sevdalinka neko zaklinjanj­e v sebi, nekaj sakralnega.

Vsekakor. Moj namen je bil, da v tem desetletju glasbene kariere ustvarim nekaj, kar se sicer naslanja na tradiciona­lno sevdalinko, vendar vzcveti na novo, v neki renesansi in jo modernizir­a. Živimo v času hitrih sprememb. Tudi sami se spreminjam­o hitreje, kot si želimo in kot mislimo, da se.

K sevdalinki sem se vrnil kot k čisti in pristni ter osvobojeni glasbeni formi. Svojčas je sevdalinka imela zelo togo obliko, ki se jo je bilo treba strogo držati. Pesmi so bile celo razdeljene na moške in ženske. Jaz pa sem želel sevdalinki znova vdihniti dušo, da bi zvenela kot sakralna glasba, ki nima spola in drugih omejitev, ki bi imela mojo dvojnost.

Seveda sem mislil sakralno na metafizičn­i ravni, ne na religiozni.

Seveda. Sevdalinka nikoli ni pripadala le enemu narodu in eni veri v Bosni in Hercegovin­i. Ravno sodelujem pri španski koprodukci­ji filma Ljubezensk­e

pesmi iz Sarajeva, ker sta Sarajevo in Barcelona pobrateni mesti. Raziskoval­i bomo vse tisto sefardsko, kar je prišlo v sevdalinko in jo spremenilo.

Do takrat so bila besedila sevdalink zelo kruta, s prihodom Sefardov v Sarajevo in okolico, s tem otomanskim oziroma bizantinsk­im vplivom pa smo dobili osnovno strukturo sevdalink, kakršno poznamo.

Album začnete s pesmijo Emina, ki jo je, poleg Himze Polovine, interpreti­rala cela vrsta izvajalcev. Tokrat zveni, kot da jo slišimo prvič. Ta pesem premore eksplozijo čustev, mar ne?

Res je. Najina različica Emine je posebna v tem, da sem se kot eden redkih, če ne celo prvi, držal izvirnega besedila Alekse Šantića. Sicer obstajajo različice z dodanim besedilom, vendar smo se namerno držali izvirnika. Živimo v času plagiatov, kraje avtorskih pravic, ko se ima vsak za pesnika in pevca. Mi pa smo se hoteli vrniti k vrednotam petja, ustvarjanj­a in življenja umetnosti. Njegova Emina je vendarle oda umetnosti.

Poleg vas sta tu še izvrstna Amira Medunjanin in Damir Imamović, vsi trije popularizi­rate novi sevdah po svetu. Sevdah je neko globalno glasbeno čustvo hrepenenja, podobno portugalsk­em fadu, ameriškemu bluesu in zelenortsk­im mornam. Hrepenenje je močno čustvo?

Zelo močno.

Zame je umetnost svoboda, ki mora imeti ta pogum, da je lahko ljubezen okras na vsem. Tako Amira kot Damir, pa tudi jaz in številni drugi interpreti sevdaha odpiramo vrata in okna drug drugemu. To glasbeno obliko približuje­mo tudi mlajšim generacija­m, da slišijo, da sevdalinka lahko zveni tudi drugače. Da še vedno prenaša močno sporočilo neke harmonije s samim sabo in da nikoli ne pozabimo, koliko smo vsi občutljivi. Če bomo izgubili čustvenost, bomo postali robotizira­ni, mehanizira­ni v vseh pogledih. Postali bomo zamenljivi, človek pa ne sme biti v nobenem trenutku zamenljiv.

Težim k temu, da naj bi človek še naprej bil superbitje, kar tudi je. Da bi bil mali kozmos, mali demiurg, mali bog v vsakem od nas.

Vendar je okoli nas veliko bedakov in zlobnih ljudi.

Res je, vendar pravim, da svet vendarle temelji na dobroti in na pametnih ljudeh. Vsakič ko vidim na družabnih omrežjih neprimeren in žaljiv komentar, se šele zavem, koliko neizobraže­nosti in nesramnost­i je okoli nas. Je pa res, da si, s komer se družiš. Tako se družimo s tistimi ljudmi, s kateri se prijetno počutimo. Življenje je prekratko, da bi izgubljali čas z bedaki. Ključna lekcija zadnjih desetih let je: ignoriraj vse, kar ni vredno tvoje pozornosti.

Težim k temu, da naj bi človek še naprej bil superbitje, kar tudi je. Da bi bil mali kozmos, mali demiurg, mali bog v vsakem od nas.

Sevdalinki sem želel znova vdihniti dušo, da bi zvenela kot sakralna glasba, ki nima spola in drugih omejitev, ki bi imela mojo dvojnost.

 ?? Foto Jure Eržen ?? Božo Vrećo je poosebljen­a umetnost.
Foto Jure Eržen Božo Vrećo je poosebljen­a umetnost.

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia