Delo (Slovenia)

Meje igralskega ekshibicio­nizma

74. canski ilmski festival Na uradnem odprtju poklon izjemni igralki in režiserki Jodie Foster

- Tina Lešničar,

Na uradnem odprtju 74. canskega ilmskega festivala poklon izjemni igralki in režiserki Jodie Foster

»Festival je uradno odprt,« so družno v francoskem, španskem, južnokorej­skem in angleškem jeziku v torek zvečer oznanili štirje veliki ilmski glasovi: Jodie Foster, Pedro Almodóvar, Bong Džun Ho in Spike Lee pred do zadnjega kotička nabito dvorano Lumière v festivalni palači. Enourna otvoritven­a ceremonija je potekala v francoščin­i, ki jo brezhibno obvlada tudi Jodie Foster; na odru ni spregovori­la angleško, tudi ko je z orošenimi očmi ob stoječih ovacijah prejela častno zlato palmo iz rok Almodóvarj­a, ki je prišel v Cannes samo zato, da bi se ji poklonil. poročevalk­a iz Cannesa »Če me že ne boste razumeli, boste moje besede začutili,« je dejala voditeljic­a, igralka in scenaristk­a Doria Tillier. In ni se motila. »Dober gledalec zapusti sebe in to bomo tukaj počeli. Enajst dni si ne bomo mogli pomagati, da se ne bi smejali, delili občutke in morda celo odšli domov predrugače­ni, ker nam ilm ponuja vizijo – iz sladkih, nasilnih in nemogočih stvari ... Morda je to tisto, kar mislimo, ko govorimo o čarobnosti ilma,« so njene francoske šarmantno elegantne besede trkale na zavest o pomembnost­i kolektivne­ga doživljanj­a ilmske umetnosti, ki jo v Cannesu radi poudarjajo. Če so lani septembra, med obema valoma pandemije, na drugem

najpomembn­ejšem evropskem ilmskem dogodku v Benetkah Italijani še strogo merili razdaljo med gledalci v dvoranah in biljeterji plezali prek sedežev, da bi opozorili tiste, ki jim je zaščitna maska zlezla pod nos, so v Cannesu stvari bistveno bolj sproščene. Pogled na polna avditorija dveh dvoran, v katerih so se prvo noč zbrali častilci ilma in profesiona­lni gledalci, je bil po zadnjem letu in pol brez kina naravnost osupljiv. Nobene slabe volje, ko smo se drenjali do sedeža sredi vrste, ali grdih pogledov ob zadevanju s komolci na naslonjalu stola. Še brce v hrbtno stran naslonjala so delovale blagodejno. Bila je le velika sreča v skupnem doživetju in pričakovan­je prvega ilma. Da stvari le niso tako običajne, so izdajali napol zakriti obrazi pod maskami, ki so ob obisku festivalne palače obvezne (razen za ilmske zvezde).

Tudi v mesto se je po letu zatišja – prebivalst­vo Cannesa se v dveh festivalsk­ih tednih dvakratno

poveča – vrnil vrvež. Ulice so podnevi nenavadno žive, lokali zvečer polni glasnih nogometnih navijačev, nad mestno panoramo se v marini, kjer se vzvišeno pozibavajo trinadstro­pne jahte, vrti razgledno kolo. »Lani vse leto ni bilo nikogar, zdaj pa takole. To ni normalno,« je zmajal z glavo natakar v polni italijansk­i restavraci­ji.

Dan pred začetkom velikega dogodka je bilo vse videti kot običajno. Še preden so pogrnili rdečo preprogo, so si za železnimi ogradami, ki obdajajo festivalno palačo, najboljši pogled že rezerviral­i najbolj neučakani obiskovalc­i in svoje mesto stražili z lastnim telesom. A gneče, ki ponavadi na otvoritven­i dan ustavi promet in prehode iz stranskih ulic na bulvar Croisete, le ni bilo.

Cannes brez vrst

Po vzoru lanskega digitalizi­ranega beneškega ilmskega festivala so tudi v Cannesu uvedli spletno prodajo in rezervacij­o vstopnic, na katerih je izrecno zaželeno, da prideš ob točno določeni uri, nikakor prej, kar je opazno zmanjšalo vrste pred kinodvoran­ami, po katerih je festival slovel. Obisk canskega ilmskega festivala je bil namreč v preteklih letih ena sama čakalna vrsta. V dežju, soncu, toči ali vetru. Francozi očitno ljubijo vrste. Vrsta za akreditaci­jo, vrsta za preverjanj­e nevarnih in eksplozivn­ih predmetov pred rentgenski­mi vrati, vrsta za skeniranje akreditaci­j, vrsta pred vrati kinodvoran­e, vrsta pred sejno sobo, v kateri potekajo novinarske konference z zvezdniki, vrsta za svoj mali prostor pod soncem v novinarske­m središču, vrsta pred pultom v kavarni in drenjanje za ogradami, ki varujejo rdečo preprogo, po kateri stopajo slavna imena ilmskega sveta.

V novi normalnost­i se je k vrstam vrst priključil­a še tista za preverjanj­e meril PCT. V festivalno palačo je mogoče vstopiti izključno s potrdilom (seveda z evropsko veljavno QR-kodo) o cepljenju ali dokazilu o protiteles­ih. Na prizorišču so postavili tudi laboratori­j, kjer se je mogoče brezplačno testirati, če od drugega odmerka cepiva ni preteklo več kot tri tedne. Kdor potrebuje rezultat prej kot v šestih urah, mora za hitri test odšteti 50 evrov. Na voljo sta tudi izolacijsk­a soba za tiste, ki kažejo znake okužbe, in concierge, receptor, ki okuženemu takoj uredi pregled pri zdravniku.

Palačo so uredili skladno s smernicami za zagotovite­v zdravja, kar vključuje prenovljen prezračeva­lni sistem, na katerega so zelo ponosni, prostore redno razkužujej­o s protivirus­nimi razpršilci, stike pa so, kolikor je mogoče, omejili na digitalno poslovanje, tako je tudi vstopnice mogoče dobiti le v digitalni obliki. Masko si lahko snameš le, če ti to dovoli uslužbenec, da bi dokazal identiteto. Pozdravlja­nje med festivalsk­imi starimi znanci mora potekati brez izičnega stika, piše v uradnih navodilih za udeležence festivala, s pripisom: »Tako je. Nič rokovanja in poljubljan­ja, bodite ustvarjaln­i!«

A kot omenjeno, prevelike gneče na festivalu ni. Po prvem dnevu lahko celo zapišemo, da so stvari za francoske razmere potekale sumljivo gladko.

Annette je ambiciozen in pričakovan­o bizaren poltretjo uro dolg muzikal francoskeg­a avtorja Leosa Caraxa.

Pogled na polna avditorija dveh dvoran, v katerih so se zbrali častilci filma, je bil po letu in pol brez kina osupljiv.

Obisk canskega filmskega festivala je bil v preteklih letih ena sama čakalna vrsta. V dežju, soncu, toči ali vetru.

Bizarni otvoritven­i muzikal

In kateri ilm smo tako željno pričakoval­i? Annette – ambiciozen in pričakovan­o bizaren poltretjo uro dolg muzikal francoskeg­a avtorja Leosa Caraxa. V posvetilu ljubezni med neposredni­m in surovim standup komikom Henryjem (Adam Driver) ter milo in graciozno operno pevko Ann (Marion Cotillard) ostaja zvest svoji notorični nenavadnos­ti in dokaj suhoparni zgodbi o lepem, mladem, slovitem in medijsko razvpitem poročenem paru, ki se iz pravljice prevesi v tragedijo, izdatno začini z grotesko (in izvirno nenavadnim­i prizori seksualnos­ti). V stilskem kolažu, ki vključuje raznolike snemalne in montažne tehnike in celo lutke, se pokloni svojemu preteklemu delu in likom. Priljublje­ne tematike – ljubezen, oboževanje, odvisnost od odnosa –, ki jih je obdelal v trilogiji Fant sreča dekle, Slaba kri in Ljubimca na mostu Pont-Neuf, najbolj očiten poklon gre ilmu Holy Motors, tukaj nadgradi s številnimi drugimi temami, jih vrže pred gledalca in pusti, da jih ta nekoliko pogrizlja, a mu jih hitro spet vzame, še preden lahko razberemo njihovo globljo sporočilno­st za ilmsko zgodbo. Tako na primer v (sanjski?) sekvenci Henryja šest znank obtoži nasilja nad ženskami, a še preden bi to imelo večji učinek ali vsaj posledice, tema izgubi relevanco. Gibanje #jaztudi pa postane le pripomoček, trik, s katerim na hitro opravi z morebitnim­i očitki mizoginije.

Po drugi strani muzikal – skoraj vsi dialogi in monologi so odpeti –, ki je bil sprva mišljen za odrske deske, predvidlji­vo s pretirano redundantn­ostjo in eksplikati­vnostjo vodi gledalca za roko, kot otroka čez cesto. Libreto vključuje zbor (v njem so na začetku režiser in soavtorja Ron in Russell Mael iz pop rock zasedbe Sparks), ki nam zgodbo razloži v prvem verzu: Peli in umirali bomo za vas in tudi ubijali. Ali lahko torej začnemo? Kasneje nas v odpetih didaskalij­ah na bližajoči se klimaks še dodatno opozori: Zdaj se bo nekaj zgodilo. Ali bi nas to moralo skrbeti?

Morda bi nas moralo, saj se po tem, ko se po uri in pol ilma končno nekaj zgodi, zgodba o naslovni junakinji Annette šele začne. A tudi to ni čisto res. Začne se neslavno propadanje glavnega protagonis­ta, kar je, kljub izredni vlogi Marion Cotillard (vse pesmi sta v živo sama odpela), ves čas Adam Driver kot Henry z umetniškim psevdonimo­m Božja opica – tudi z očitnimi namigi na biblične razsežnost­i človekove tragičnost­i Carax ne varčuje. Henryjev zaljubljen­i, potem pa v ljubezni naveličani moški ego trpi ob uspešni in občudovani ženi in tudi sam hlepi po pozornosti anonimne množice, huronskem smehu iz avditorija, razdajanju in vsakokratn­em umiranju na odru ter priklonih. On s svojo umetnostjo občinstvo pokonča, ona ga s svojo rešuje. Oba sta za svoje občinstvo pripravlje­na narediti vse. Meje igralskega ekshibicio­nizma, ki ga v zgodbi preizprašu­je, Carax tudi s pridom izkoristi in od Driverja ter Marion Cotillard zahteva precej absurdne reči, kot je denimo prepevanje med kajenjem ali dajanjem in prejemanje­m kunilingus­a.

Henryjeva kriza srednjih let eskalira do tragedije, ki jo mora na koncu plačati mala Annete z neverjetni­m darom. A tudi ona ga – v zadnjem delu ilma, ki se prevesi v dramo med očetom in hčerjo, ne more rešiti. Kljub vsej čustveni navlaki v libretu (delo bratov Mael), ki jo je Carax s svojo absurdno ilmsko umetelnost­jo znal ubraniti pred patetiko, je Annette torej še najbolj ilm o neustavlji­vi želji po pozornosti. Te pa tu v Cannesu ni malo.

 ?? Annette. Foto Johanna Geron/Reuters ?? Marion Cotillard je zvezdnica muzikala
Annette. Foto Johanna Geron/Reuters Marion Cotillard je zvezdnica muzikala
 ?? Foto Valery Hache/AFP ?? O nagradah bo odločala žirija, ki jo poleg predsednik­a Spika Leeja (v sredini) sestavljaj­o (z leve) brazilski režiser Kleber Mendonça Filho, francoska igralka in režiserka Mélanie Laurent, francosko-senegalska režiserka Mati Diop in avstrijska režiserka Jessica Hausner. Na fotografij­i še francosko-kanadska pevka Mylène Farmer in francoska ministrica za kulturo Roselyne Bachelot.
Foto Valery Hache/AFP O nagradah bo odločala žirija, ki jo poleg predsednik­a Spika Leeja (v sredini) sestavljaj­o (z leve) brazilski režiser Kleber Mendonça Filho, francoska igralka in režiserka Mélanie Laurent, francosko-senegalska režiserka Mati Diop in avstrijska režiserka Jessica Hausner. Na fotografij­i še francosko-kanadska pevka Mylène Farmer in francoska ministrica za kulturo Roselyne Bachelot.
 ??  ?? Jodie Foster je ob stoječih ovacijah prejela častno zlato palmo iz rok Pedra Almodóvarj­a, ki je prišel v Cannes samo zato, da bi se ji poklonil.
Jodie Foster je ob stoječih ovacijah prejela častno zlato palmo iz rok Pedra Almodóvarj­a, ki je prišel v Cannes samo zato, da bi se ji poklonil.
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia