ANDREJA GOMBOC
Andreja Gomboc dr. fizike, profesorica astronomije na Fakulteti za naravoslovje Univerze v Novi Gorici
o nezadostnem upoštevanju znanstvenih raziskav in razvoja tehnologije
Naša največja odgovornost je, da smo dobri predniki. Da dediščino, ki smo jo dobili od prejšnjih generacij, zapustimo v čim boljšem stanju zanamcem.
Ob nedavni tridesetletnici samostojne Slovenije smo se ob posnetkih iz časa osamosvojitve spomnili na pričeske in oblačila, ki so bila takrat v modi. Mnogi smo se tudi zamislili, kaj vse se je spremenilo v teh 30 letih.
Kaj pa prinašajo prihodnja tri desetletja? Smo opremljeni z znanjem in infrastrukturo, da bomo lahko dohajali korak z razvojem, spremembami, težavami in rešitvami?
Na poti v prihodnost naj bi Sloveniji pomagala dva dokumenta. Eden je novi zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki je bil v pripravi pet let (od tega zadnje leto in pol v medresorskem usklajevanju). Vlada ga je sprejela pred dvema tednoma in ga bo po rednem postopku predložila v obravnavo državnemu zboru. Drugi je Raziskovalna in inovacijska strategija Republike Slovenije 2021–2030, o kateri se je ta teden začela javna razprava (žal v času dopustov). Prejšnja strategija, za obdobje 2011–2020, je bila po splošnem mnenju zelo dobra, a je ostala večinoma neuresničena. Njeno neizvajanje je bilo posledica nižanja sredstev za znanost zaradi gospodarske krize, politične nestabilnosti (sedanja resorna ministrica je že osma za področje znanosti v zadnjem desetletju) in nizke prioritete znanosti za vlade v tem obdobju.
Čeprav bi bilo v predlogu zakona in strategije mogoče še kaj izboljšati, večina raziskovalcev upa, da bosta dokumenta, predvsem zakon, končno sprejeta. Prinašata nekaj nujnih sprememb, predvsem pa uvajata postopno povečanje proračunskih vlaganj v znanstvenoraziskovalno dejavnost s sedanjih 0,5 odstotka BDP (kar je pod povprečjem EU) na 1,25 odstotka BDP do leta 2030. Če ne zameša štren kakšna gospodarska kriza, ki bo povod za novo »varčevanje« pri raziskavah (varčevanje je v navednicah, ker je tako učinkovito, kot da bi si na maratonu, v katerem že tako ali tako zaostajamo, odrezali stopalo, zato da bomo lažji in hitrejši).
Poleg povišanja sredstev za raziskave dajeta oba dokumenta velik poudarek tudi internacionalizaciji slovenskega raziskovalnega prostora. Oboje je nedvomno koristno in nujno. A to ni cilj, ampak pot. Bojim se, da smo v predlagani strategiji premalo ambiciozni in drzni; da bo to, kar je načrtovano, prepozno in premalo, da bi nam uspelo dohiteti svet in spremembe v njem.
Tu smo 30 let po osamosvojitvi. Kakšen pa bo svet v prihodnjih 30 letih?
Prejšnji teden je imel sir Martin Rees, kraljevi astronom za Anglijo, na letnem srečanju Evropskega astronomskega društva, ki se ga je na daljavo udeležilo več kot 2400 astronomov iz 64 držav, predavanje za širšo javnost z naslovom Svet leta 2050 in po njem. Posnetek je dostopen na spletu in ga toplo priporočam v poslušanje. Povzela bom le nekaj Reesovih misli.
Zemlja se je v 45 milijonih stoletij obstoja spreminjala zelo počasi. Od začetka poljedelstva nekoliko hitreje, zadnje stoletje pa je kar oddrvelo mimo v različnih spremembah. Stoletje, v katerem smo, je prvo, v katerem resne nevarnosti ne predstavlja neživa narava, ampak ena vrsta življenja – človeška.
Povečevanju števila prebivalstva bo morala slediti povečana proizvodnja hrane, česar pa ob sodobnem razvoju tehnologije ni nemogoče doseči. Velika težava je zmanjševanje biodiverzitete. Po Reesovih besedah uničujemo Knjigo življenja, še preden smo jo prebrali.
Obstaja nevarnost, da bomo z ukrepanjem glede podnebnih sprememb prepozni. Potrebujemo nove tehnologije, da bomo energijo za naraščajoče prebivalstvo lahko pridobivali iz čistejših, brezogljičnih virov.
Nad nami še vedno visi grožnja zaradi uporabe jedrskega orožja, ki se ji je pridružilo orožje 21. stoletja: biotehnološko, kibernetsko, zloraba umetne inteligence ... Do leta 2050 se bomo spopadli s številnimi etičnimi dilemami, roboti in algoritmi, ki bodo odločali o nas, s povečanjem prepada med bogatimi in revnimi, kopico družbenopolitičnih težav ...
Astronomi, ko razmišljamo zgolj kot astronomi, lahko na Zemljo gledamo kot na enega od planetov. Poznamo že več kot 4000 eksoplanetov in morda bo že prihodnje desetletje prineslo odgovor na vprašanje, ali obstaja življenje še kje drugje v vesolju.
V naši in drugih galaksijah obstaja na milijarde Zemlji podobnih planetov, na katerih so pogoji primerni za obstoj življenja. A vse te druge Zemlje so daleč od nas. Planeta B ni!
Zemlja je zdaleč najugodnejši planet za življenje v naši, svetlobna leta veliki soseščini. Celo na Antarktiki ali dnu morij je precej »prijetnejša« kot katerokoli drugo telo v Osončju. Pozabite na možnost, da bi se človeštvo preselilo na Mars. Rees pravi: »Podnebne spremembe so mačji kašelj v primerjavi s teraformiranjem Marsa« (načrtnim preoblikovanjem Marsa, da bi bile razmere na njem podobne Zemljinim).
Naša največja odgovornost je, da smo dobri predniki. Da dediščino, ki smo jo dobili od prejšnjih generacij, zapustimo v čim boljšem stanju zanamcem. Da ne pozidamo in ne onesnažimo Zemlje še bolj: njenega površja, rek, jezer in oceanov, njenega ozračja in neba (ki ga v zadnjih dveh letih pospešeno smetimo z megakonstelacijami satelitov).
Rees je prepričan, da z znanstvenimi raziskavami in razvojem tehnologije lahko rešimo vse velike probleme, s katerimi se bo človeštvo spopadlo v prihajajočih desetletjih. Pravi, da je najti znanstvene rešitve mačji kašelj v primerjavi z družbenimi in političnimi težavami. Večinoma pa težave ostajajo težave zato, ker se posledice številnih političnih odločitev pokažejo šele pozneje, po izteku kratkih političnih mandatov. In tako gre iz mandata v mandat ... razen če oziroma tam, kjer premorejo toliko modrosti, da na odgovorna mesta postavijo ljudi, ki razumejo pomen znanosti.