Fantomska sestra fuzije

Martin Fleischmann in Stanley Pons sta 23. marca 1989 na tiskovni konferenci na Univerzi v Utahu osupnila svet in naslikala prihodnost s čisto in obilno energijo domala iz garaže. Opisala sta elektrolizo težke vode na paladijevi elektrodi, kjer da so nastajali nevtroni, gamažarki in več energije, kot sta jo dovajala z električnim tokom. Opažanje sta pripisala jedrski reakciji, zlivanju vodikovih jeder pri sobni temperaturi – hladni fuziji.

Da bi se pri elektrolizi težke vode, ki je sestavljena iz devterija in kisika (D O), nastali devterijevi atomi na paladij adsorbirali tako na gosto, da bi pri sobni temperaturi premagali odboj pozitivno nabitih jeder in se zlili, se je tedaj slišalo enako neverjetno kakor danes. Fuzija poteka pri temperaturi več kot sto milijonov stopinj. Toda ne obstaja noben ohranitveni zakon, ki bi hladno fuzijo a priori prepovedoval. Eksperiment so ponavljali po vsem svetu in do junija 1989 je bilo jasno, da Fleischmann in Pons nista odkrila hladne fuzije. Kljub temu se je v raziskovanje tega fenomena v 90. letih steklo več deset milijonov dolarjev, tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Hladne fuzije ni uspelo pokazati nikomur. Še pred dvema letoma so znanstveniki z Univerze v Britanski Kolumbiji, MIT, Univerze v Marylandu, Nacionalnega laboratorija Lawrence Berkeley in Googla v reviji Nature objavili izsledke dve leti trajajočega projekta, v katerem so večkrat poskusili hladno fuzijo neodvisno ponoviti. Neuspešno.

Hladna fuzija je bila stranpot, kjer je znanost delovala. Nepojasnjenemu fenomenu je sledilo intenzivno preiskovanje in neodvisno preverjanje, ki je z veliko verjetnostjo dognalo, da fenomen ne obstaja. Leta 1989 je bila hladna fuzija tema, o kateri je bilo objavljenih največ znanstvenih člankov. Obznanstveno dogajanje je bilo manj korektno, saj so nekateri znanstveniki Fleischmanna in Ponsa zasmehovali, onadva pa sta na to odgovarjala z napadi ad hominem. Leta 1992 sta se preselila v Francijo in se zaposlila v Toyotinem raziskovalnem laboratoriju.