Italijani igrajo in pojejo, kot bi šli na fronto
Euro 2020 Polfinalna večera pričarala vrhunski nogometni spektakel – Selitev na Wembley ni razočarala, zadnje dejanje v nedeljo
Dokončna selitev eura 2020 na štadion Wembley je potrdila pričakovano: evropsko prvenstvo v nogometu je enormna stvar tudi v času zgodovinsko zahtevnih razmer, nemara najzahtevnejših po koncu 2. svetovne vojne. Kljub številnim omejitvam in neugodnim okoliščinam spremljamo v Londonu odličen nogomet, zabavo, ki so jo pogrešali milijoni, in prvovrstni spektakel. Kdo ve, kaj bo šele sledilo v nedeljskem inalu (21).
Polinalna tekma med Italijo in Španijo je navdušila vse – na Wembleyju je uživalo 57.811 gledalcev, povečini odetih v oblačila italijanskih in španskih barv, na tribunah veličastnega objekta so prišli na svoj račun tako ljubitelji šova kot prvinske stroke. Derbi odličnih sredozemskih reprezentanc je bil izjemen namreč spopad različnih ilozoij, dvoboj ekip, ki sta ubrali različno pot do istega cilja. Uspelo je Italijanom, četudi bi bil lahko razplet drugačen.
»V nogometu se moraš navaditi na zmage in poraze. Fantje so poklapani, toda naša naloga je, da jih naučimo preživeti v takšnih trenutkih, saj šport nenehno ponuja nove izzive,« je po izgubljenih enajstmetrovkah (po rednem delu tekme in podaljšku je bilo 1:1; Chiesa; Morata) povedal španski selektor Luis
Enrique, ki je bil navdušen nad Pedrijem. »To, kar počne na igrišču pri 18 letih, ni počel pri tej starosti niti Andres Iniesta,« je Enrique polaskal najstniku Barcelone z enim od najboljših (ofenzivnih) vezistov v zgodovini nogometne igre.
Tudi Španci bodo za Italijane
Španci niso bili razočarani nad svojo reprezentanco; navijači, s katerimi smo govorili po tekmi okrog Wembleyja, so zatrdili, da bodo v inalu držali pesti za Italijane. Med tekmo so si resda žvižgali, toda skupna jeza nad Angleži, ki so prikrajšali za ogled tekme navijače z Apeninskega in Iberskega polotoka – podobno razmišljajo tudi številni drugi –, jih druži močneje od mediteranskega rivalstva. Vzajemnemu »prijateljstvu« sta se pridružila vplivna športna dnevnika. Milanska Gazzetta dello Sport je naslovnico opremila s špansko besedo Fiesta!, madridski As z italijansko kletvico Porca miseria!
Vnovič se je pokazalo, da je treba v izločilnih tekmah igrati predvsem na – rezultat. Enrique zaman trdi, da so Italijani komaj čakali na enajstmetrovke, Španci pa – obratno – da so imeli moči še najmanj za pol ure igre. Na koncu ima vselej prav zmagovalec.
Roberto Mancini, italijanski selektor in eden redkih, ki je pred turnirjem verjel v sposobnosti »azzurrov«, je zgradil homogeno ekipo, ki deluje kot idilična družina. Vsi igralci pojejo himno, kot bi šli na fronto, ne v nogometno tekmo, še nesrečni Leonardo Spinazzola jo je odpel z bolniške postelje. Strelec edinega gola Federico Chiesa – njegov oče Enrico je zabil gol na euru 1996 v Angliji – je pojasnil skrivnost uspeha Italije: »Španija je bila fantastična, toda do konca smo verjeli v inale kot pravi zavezniki. Celo v trenutku, ko je Locatelli zgrešil prvo enajstmetrovko, so na sredini igrišča vsi govorili, ni še konec, umirite se, uspelo nam bo.«
Polinale je bil spektakularen, v marsičem inale pred inalom – ponudil je vse, kar lahko ponudi nogomet: napeto igro, mojstrske poteze, visok ritem, dramatičen zaključek in vrhunec, kot se spodobi za derbi pred glasnimi navijači: izvajanje enajstmetrovk. Selektorja sta uporabila po šest menjav, toda zmagovalca ni odločila – Enrique se je torej uštel – večja posest žoge. To prvino so dobili Španci s 65:35 v odstotkih.
Profesor in Radio Jorginho
Glavni akterji italijanskega preboja v inale? Lahko bi izpostavili Chieso, enega najboljših vratarjev na svetu Gigija Donnarummo in očeta zgodbe Mancinija. Manj vidni so vezisti in tokrat je izstopal prav poveljnik zvezne vrste Jorginho. Ne le, da je velemojstrsko izvedel zmagovito enajstmetrovko, blestel je že v 123 minutah igre. Na turnirju je odvzel 40 žog in jih natančno oddal 399 (94-odstotna natančnost), soigralci ga ne kličejo zaman Profesor in Radio Jorginho, javno se mu je opravičil celo sloviti Fabio Capello.
»Res je ključni mož. Vanj nisem verjel, toda ko ga človek pozorno spremlja, spozna, kako pravilno se postavlja in prav zaradi njega se lahko Italija uspešno brani, ko je to nujno, in prejema malo golov,« je zatrdil don Fabio o 29-letnem Brazilcu iz Chelseaja, ki je pri 16 letih prišel v mladinsko selekcijo Verone, v nedeljo pa bo dobil priložnost, da se zapiše v zgodovino kot deseti nogometaš, ki mu je v isti sezoni uspelo osvojiti ligo prvakov in evropsko prvenstvo. Odgovor bo znan v nedeljo zvečer.