Deset let brez dopusta

V teh dneh se človek ne more ogniti vprašanju, kje bo preživel dopustniške dni. Ko prebiram trače, pa tudi bolj resne zapise, ne iščem idej za odklop, teh imam čisto dovolj sama. Me pa vedno znova v slabo voljo spravijo odgovori, ki gredo približno takole – navajam pavšalno in po spominu: »Že deset let si nisem privoščil dopusta. Vzel si bom kakšna dva dni, potem pa me bodo že čakali projekti.« Kot bi bilo dejstvo, da si človek ne zna ali zmore (berite: noče) vzeti prostih dni, nekaj pohvale vrednega. Ne, dragi moji. To ni nekaj, s čimer bi se hvalili. Prav nasprotno. Občutek imam, da smo Slovenke in Slovenci tako ponosni, da ves čas kaj počnemo. Kot bi se popolnega odklopa od službe oziroma dela sramovali, ker potem ne bomo več mogli reči, kako smo »pridni«.

Ta pridevnik bi sicer, pa naj mi jezikoslovci oprostijo, najraje izbrisala iz uporabe. Besedo smo namreč čisto izmaličili. Pridni smo samo še tedaj, ko smo poslušni in delavni. In delovnik, epidemija covida-19 je dodatno pripomogla k temu, ne traja več osem ur, ah, kje. Priden si, ko jih odkljukaš najmanj deset do dvanajst na dan. Pri vsem, kar je manj, trpijo »projekti«. Pike dobim, ko mi kdo reče, da sem pridna, prav zares. To me vrne v čas, ko sem bila punčka in si bil pridevnika vreden, če si lepo in tiho sedel za mizo, pojedel prav vse, kar so ti dali na krožnik, čeprav so bila to jetrca ali mozeg iz juhe, po katerih se mi še danes obrača želodec. Priden si bil, ko si iz šole prinesel same petice in imel vedenje vzorno. In pridni smo spet danes, ko si ne upamo pustiti telefona doma in reči »ne« petim projektom naenkrat. Nihče nam ne bo postavil spomenika, če si več let zapored ne bomo vzeli dopusta. Pogrešljivi smo, kot čisto sleherna stvar na Zemlji. Zato bodite med dopustom za božjo voljo vsaj malo »poredni« in si za začetek spočijte telo in duha.