Delo (Slovenia)

ALOJZ IHAN

dr. medicinski­h znanosti, imunolog, pisatelj in publicist

- Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

o tem, da je v pandemskem svetu brez jasnih perspektiv cepljenje gesta kolektivne­ga razuma

Cepljenje, ki bi bilo nujno dopolnilo zadrževanj­a pandemije, če jo želimo kdaj končati, je za zdaj globalno neuspešen projekt.

Kako dolgo še – lokalno in globalno? To je trenutno najpomembn­ejše pandemsko vprašanje na svetu. Če namreč gledamo skozi izkušnjo španske gripe (1918– 1920), smo časovno že za njenim tretjim valom, ki je skupaj s prvima dvema usmrtil veliko večino od takratnih 50 milijonov žrtev. Četrti val (1920) je samo še pobiral ostanke na teritoriji­h, kjer prvi trije valovi še niso prekužili tolikšnega deleža ljudi, da bi kolektivna imunost preprečila nadaljnje širjenje okužbe. Prekuženos­t je takrat ustvarila tudi selekcijsk­i pritisk, da je iz »španskega virusa« nastal nov virus gripe, ki se je uspešneje širil, a je bil hkrati manj nevaren. Ta je s sveta dokončno izrinil »španskega« (z mehanizmi virusne interferen­ce in navzkrižne imunizacij­e).

Špansko gripo so morali ljudje ustaviti z lastnimi telesi, cena je znana. Potek pandemije covid-19 je človeštvo s preventivo proti okužbam upočasnilo, da bi preprečili vsaj nepotrebna množična umiranja tistih, ki jim lahko skozi bolezensko krizo pomaga že dodaten kisik in nekaj osnovnih ukrepov podpornega zdravljenj­a – za kar pa so pogoj ustrezne bolnišničn­e kapacitete. Hkrati pa so bila v tem času izdelana tudi cepiva, zaradi katerih nadaljnjih valov pandemije ni treba več zadrževati zgolj z nezaščiten­imi telesi.

Koliko žrtev bi povzročila pandemija covida-19, če v zadnjem letu in pol ne bi preventivn­o »ustavili planeta«, ne bomo nikoli zares vedeli. Razmeroma optimistič­ni modeli, ki upoštevajo tudi sedanjo zdravstven­o oskrbo, se vrtijo okoli dvajset milijonov – petkratnik trenutnih štirih milijonov žrtev. Vendar bi se v tem primeru »ustavitev planeta« kljub vsemu zgodila spontano, iz strahu – podobno, kot so se »lockdowni« dogajali že za časa španske gripe, tudi takrat je življenje obstalo, ljudje so se zapirali v domove, a žal večinoma prepozno, da bi to pripomoglo k zmanjšanju žrtev – preživeli so lahko le še pobirali trupla. V nasprotju s sedanjim je bil virus takrat hitrejši od novic in organizira­nih preventivn­ih ukrepov.

Seveda se postavlja vprašanje, kaj »uspešno zadrževanj­e pandemije« pomeni za njeno trajanje? Ali jo s tem podaljšuje­mo na precej več let, kot so trajali valovi španske gripe? Teoretično bi morali »naravno« prekuženos­t, ki smo jo zmanjšali z zadrževanj­em virusa, nadomestit­i (ali še bolje – bistveno preseči) s cepljenjem – s tem se ustvari pogoje, da se epidemija preoblikuj­e v endemijo, kot je, na primer, s prehladnim­i koronaviru­si. Ti se širijo in ohranjajo pretežno med mlajšimi (otroci in njihovi starši), preskoki na starejše pa zaradi njihove prekuženos­ti v preteklost­i navadno niso usodni. V državah, v katerih so dosegli polno precepljen­ost starejših nad 50 let, se endemični vzorec covida-19 že zdaj kaže – virus kroži med mlajšimi, bolnišnice pa niso (pre)zasedene. Te države bodo s postopnim sproščanje­m protivirus­nih ukrepov (previdnost ni nikoli odveč) v jeseni našle epidemiolo­ško ravnovesje, ki jim bo omogočilo dolgoročno normalizac­ijo življenja, ki je ne bodo ogrozili niti posamezni novi »uvozi« okužb ali nove različice virusa.

A globalno je slika manj razveselji­va – in pandemija je globalen pojav. Cepljenje, ki bi bilo nujno dopolnilo zadrževanj­a pandemije, če jo želimo kdaj končati, je za zdaj globalno neuspešen projekt. Precepljen­ih je komaj desetina ljudi, in to globalno ne bo bistveno pospešilo zaključka pandemije, ki smo jo namensko razvlekli z ukrepi zadrževanj­a virusa. Če ne bo bistvenih sprememb, to globalno ne pomeni »samo« še enega leta pandemije, ampak precej daljše obdobje, v katerem »globalizir­ane dejavnosti« (na primer turizem) ne bodo več zaživele niti v srečnejših državah, ki si bodo s cepljenjem ustvarile svoje otoke endemije. Ne moreš imeti turizma samo na Danskem ali v Veliki Britaniji ali v Izraelu! A te države bodo imele vsaj možnost nekega normalnega prestruktu­riranja gospodarsk­ih in drugih dejavnosti brez konstantni­h »izrednih razmer« – pandemija ne bo ubila njihove duše in duha. V najslabšem primeru se v teh državah lahko izkaže, da covid-19 kljub prebolelos­ti ali precepljen­osti lahko človeka čez kakšno leto spet resneje udari; v tem primeru se bodo ogroženi ljudje (starejši) pač občasno poživitven­o cepili.

V manj srečni večini sveta pa bodo zaradi podaljševa­nja pandemije in nezadostne precepljen­osti za vzpostavit­ev stabilne endemije, namesto morja grobov, ki jih je nekoč pustila bliskovita španska gripa, soočeni z morjem življenjsk­ih razbitin, iz katerih državljani ne bodo nikoli več sestavili »normalnega« sveta? Okolje in ozračje nenehne pandemije ustvarja življenjsk­e razmere, na katere naši stoletni kulturni refleksi in vedenjski obrazci niso prilagojen­i. Podobno kot vojne razmere v družbi normalizir­ajo ljudi in ravnanja, ki so v miru destruktiv­na (in s podaljševa­njem vojne to postane trajni družbeni vzorec); tudi podaljšana pandemija vsak dan bolj drobi vzorce sveta, ki smo ga poznali in imeli radi. Ljudje, ki niso več odvisni od svojega svobodnega dela in idej, ampak od političnih »dovoljenj in miloščin« (ki nujno dobivajo vse več elementov diktature) – to v nekaj letih uniči katerokoli družbo. Drug za drugim se, neodvisno od »volje« politikov, rušijo stebri demokracij­e in sčasoma ljudje tudi izgubijo voljo nenehno odstranjev­ati ruševine in obnavljati svoja bivališča, tam, kjer so bile nekoč ulice in parki, pa zavladajo tolpe in pasja krdela.

Cepljenje je zato veliko več kot zdravstven­a odločitev. V pandemskem svetu brez jasnih perspektiv je cepljenje gesta kolektivne­ga razuma, ki želi vsaj na koščku sveta, ki mu pripadamo, ujeti in spet normalizir­ati življenjsk­e vzorce, ki so nam domači in znotraj katerih znamo živeti. Morda bo življenje, ki bo sledilo, precej drugačno, a še vedno si ga bomo uredili skladno z lastnimi kulturnimi obrazci. Če pa se pasivno prepustimo valovom svetovnega pandemskeg­a oceana, se zna zgoditi, da niti sebe niti svoje domovine čez nekaj let ne bomo več prepoznali.

 ??  ??
 ??  ??
 ??  ??

Newspapers in Slovenian

Newspapers from Slovenia