ALOJZ IHAN
dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist
o tem, da je v pandemskem svetu brez jasnih perspektiv cepljenje gesta kolektivnega razuma
Cepljenje, ki bi bilo nujno dopolnilo zadrževanja pandemije, če jo želimo kdaj končati, je za zdaj globalno neuspešen projekt.
Kako dolgo še – lokalno in globalno? To je trenutno najpomembnejše pandemsko vprašanje na svetu. Če namreč gledamo skozi izkušnjo španske gripe (1918– 1920), smo časovno že za njenim tretjim valom, ki je skupaj s prvima dvema usmrtil veliko večino od takratnih 50 milijonov žrtev. Četrti val (1920) je samo še pobiral ostanke na teritorijih, kjer prvi trije valovi še niso prekužili tolikšnega deleža ljudi, da bi kolektivna imunost preprečila nadaljnje širjenje okužbe. Prekuženost je takrat ustvarila tudi selekcijski pritisk, da je iz »španskega virusa« nastal nov virus gripe, ki se je uspešneje širil, a je bil hkrati manj nevaren. Ta je s sveta dokončno izrinil »španskega« (z mehanizmi virusne interference in navzkrižne imunizacije).
Špansko gripo so morali ljudje ustaviti z lastnimi telesi, cena je znana. Potek pandemije covid-19 je človeštvo s preventivo proti okužbam upočasnilo, da bi preprečili vsaj nepotrebna množična umiranja tistih, ki jim lahko skozi bolezensko krizo pomaga že dodaten kisik in nekaj osnovnih ukrepov podpornega zdravljenja – za kar pa so pogoj ustrezne bolnišnične kapacitete. Hkrati pa so bila v tem času izdelana tudi cepiva, zaradi katerih nadaljnjih valov pandemije ni treba več zadrževati zgolj z nezaščitenimi telesi.
Koliko žrtev bi povzročila pandemija covida-19, če v zadnjem letu in pol ne bi preventivno »ustavili planeta«, ne bomo nikoli zares vedeli. Razmeroma optimistični modeli, ki upoštevajo tudi sedanjo zdravstveno oskrbo, se vrtijo okoli dvajset milijonov – petkratnik trenutnih štirih milijonov žrtev. Vendar bi se v tem primeru »ustavitev planeta« kljub vsemu zgodila spontano, iz strahu – podobno, kot so se »lockdowni« dogajali že za časa španske gripe, tudi takrat je življenje obstalo, ljudje so se zapirali v domove, a žal večinoma prepozno, da bi to pripomoglo k zmanjšanju žrtev – preživeli so lahko le še pobirali trupla. V nasprotju s sedanjim je bil virus takrat hitrejši od novic in organiziranih preventivnih ukrepov.
Seveda se postavlja vprašanje, kaj »uspešno zadrževanje pandemije« pomeni za njeno trajanje? Ali jo s tem podaljšujemo na precej več let, kot so trajali valovi španske gripe? Teoretično bi morali »naravno« prekuženost, ki smo jo zmanjšali z zadrževanjem virusa, nadomestiti (ali še bolje – bistveno preseči) s cepljenjem – s tem se ustvari pogoje, da se epidemija preoblikuje v endemijo, kot je, na primer, s prehladnimi koronavirusi. Ti se širijo in ohranjajo pretežno med mlajšimi (otroci in njihovi starši), preskoki na starejše pa zaradi njihove prekuženosti v preteklosti navadno niso usodni. V državah, v katerih so dosegli polno precepljenost starejših nad 50 let, se endemični vzorec covida-19 že zdaj kaže – virus kroži med mlajšimi, bolnišnice pa niso (pre)zasedene. Te države bodo s postopnim sproščanjem protivirusnih ukrepov (previdnost ni nikoli odveč) v jeseni našle epidemiološko ravnovesje, ki jim bo omogočilo dolgoročno normalizacijo življenja, ki je ne bodo ogrozili niti posamezni novi »uvozi« okužb ali nove različice virusa.
A globalno je slika manj razveseljiva – in pandemija je globalen pojav. Cepljenje, ki bi bilo nujno dopolnilo zadrževanja pandemije, če jo želimo kdaj končati, je za zdaj globalno neuspešen projekt. Precepljenih je komaj desetina ljudi, in to globalno ne bo bistveno pospešilo zaključka pandemije, ki smo jo namensko razvlekli z ukrepi zadrževanja virusa. Če ne bo bistvenih sprememb, to globalno ne pomeni »samo« še enega leta pandemije, ampak precej daljše obdobje, v katerem »globalizirane dejavnosti« (na primer turizem) ne bodo več zaživele niti v srečnejših državah, ki si bodo s cepljenjem ustvarile svoje otoke endemije. Ne moreš imeti turizma samo na Danskem ali v Veliki Britaniji ali v Izraelu! A te države bodo imele vsaj možnost nekega normalnega prestrukturiranja gospodarskih in drugih dejavnosti brez konstantnih »izrednih razmer« – pandemija ne bo ubila njihove duše in duha. V najslabšem primeru se v teh državah lahko izkaže, da covid-19 kljub prebolelosti ali precepljenosti lahko človeka čez kakšno leto spet resneje udari; v tem primeru se bodo ogroženi ljudje (starejši) pač občasno poživitveno cepili.
V manj srečni večini sveta pa bodo zaradi podaljševanja pandemije in nezadostne precepljenosti za vzpostavitev stabilne endemije, namesto morja grobov, ki jih je nekoč pustila bliskovita španska gripa, soočeni z morjem življenjskih razbitin, iz katerih državljani ne bodo nikoli več sestavili »normalnega« sveta? Okolje in ozračje nenehne pandemije ustvarja življenjske razmere, na katere naši stoletni kulturni refleksi in vedenjski obrazci niso prilagojeni. Podobno kot vojne razmere v družbi normalizirajo ljudi in ravnanja, ki so v miru destruktivna (in s podaljševanjem vojne to postane trajni družbeni vzorec); tudi podaljšana pandemija vsak dan bolj drobi vzorce sveta, ki smo ga poznali in imeli radi. Ljudje, ki niso več odvisni od svojega svobodnega dela in idej, ampak od političnih »dovoljenj in miloščin« (ki nujno dobivajo vse več elementov diktature) – to v nekaj letih uniči katerokoli družbo. Drug za drugim se, neodvisno od »volje« politikov, rušijo stebri demokracije in sčasoma ljudje tudi izgubijo voljo nenehno odstranjevati ruševine in obnavljati svoja bivališča, tam, kjer so bile nekoč ulice in parki, pa zavladajo tolpe in pasja krdela.
Cepljenje je zato veliko več kot zdravstvena odločitev. V pandemskem svetu brez jasnih perspektiv je cepljenje gesta kolektivnega razuma, ki želi vsaj na koščku sveta, ki mu pripadamo, ujeti in spet normalizirati življenjske vzorce, ki so nam domači in znotraj katerih znamo živeti. Morda bo življenje, ki bo sledilo, precej drugačno, a še vedno si ga bomo uredili skladno z lastnimi kulturnimi obrazci. Če pa se pasivno prepustimo valovom svetovnega pandemskega oceana, se zna zgoditi, da niti sebe niti svoje domovine čez nekaj let ne bomo več prepoznali.