Podlistek NA PREPIHU
Naročil sem si kavo in domač sok ter si namestil ležalnik malo stran od mize, kjer sta se Renny in Mojca menili svoje reči. Zleknil sem se vanj in se zagledal proti bohinjskim hribom. Bil sem ravno prav utrujen. Tudi Renny je zdaj že imela pomirjujoč glas.
Prijazna mladenka mi je prinesla skodelico in kozarec do ležalnika. Pokimal sem ji. Vse je bilo prav. Za nami je bil prelep dan, preživet v alpski naravi.
Pred nami pa je bilo hribovsko poletje.
6. krog
Zgodba o lumpariji in poštenju
Ojstrica, ponedeljek, 6. julija Zasedba: Žiga, Jan in jaz Število potrjenih primerov: 23
Prejšnji dan smo precej utrujeni prišli domov šele zvečer. Zamudili smo namreč tisto idealno zgodnjepopoldansko časovnico, ko se je treba nujno spraviti iz Bohinja, preden se na ozko in počasno cesto odpravijo običajni dnevni turisti. Tokrat smo med njimi pristali tudi mi.
Takoj ko smo se iz Stare Fužine pripeljali do Ribčevega Laza, smo padli v gnečo, ki je spominjala na visoko turistično sezono ob kaki hrvaški plaži v najbolj turističnem mestu. Zdaj se je ta občutek preselil v Bohinj in zdelo se mi je, da bo vztrajal vse poletje.
V strnjeni koloni smo se tako cijazili domov s hitrostjo, ob kateri so nas prehitevali večerni tekači. To ni bilo dobro za moje živce, vendar sem zdržal in tuhtal o alternativi.
Ta se je pojavila malo pred Bledom, kjer sem impulzivno zavil za avanturisti, ki so skrenili z glavne poti. Mislil sem, da gotovo vedo, kam gredo. Kakih petnajst kilometrov smo vozili po neznanem, vijugali med gozdovi in rečicami, med prašno cesto in modrim nebom, potem pa smo prišli neposredno v Radovljico. Grenak priokus zaključka izleta se je nemudoma posladil.
Čeprav sem imel za nekaj dni dovolj narave, nisem želel odpovedati izleta, za katerega sem se že prej dogovoril s sinovoma. Bila je ena redkih priložnosti, da gremo kam skupaj.
Žiga je imel ravno pred dnevi zadnji izpit prvega letnika na fakulteti, v naslednjih dneh pa se je odpravljal na morje. Jan je že prej rekel, da bo šel zraven.
Naš tokratni cilj je bila Ojstrica. Ojstrico imam za športno goro. Če se je lotiš iz Doma na Korošici, si lahko na vrhu v dobri uri, seveda pa moraš najprej nekako priti do koče, do koder je, denimo iz Robanovega kota, vsaj dve uri hoje, raje tri. Koča je pred nekaj leti pogorela, za tiste, ki imajo tam namen prenočevati zdaj, pa je na voljo samo zasilna in nič kaj dobro ogrevana kontejnerska različica.
Najhitrejši dostop je s Planine Podvežak, od koder si lahko na vrhu v dobrih dveh urah. Se je pa treba malo potruditi in pripeljati do tam, saj je precej odmaknjena in na višini kakih 1300 metrov. Iz Ljubljane do nje porabiš uro in pol vijugave vožnje po samotnih cestah.
Vozil sem vso to dolgo pot, fanta pa sta – še vsa jutranja – kinkala vsak na svojem sedežu. Sicer sem jima zaradi zgodnjega odhoda obljubil, da bosta lahko dremala med vožnjo, vendar tega nisem mislil čisto dobesedno.
Ko sem pripeljal do končnega, precej majhnega parkirišča, sem imel nekaj težav s parkiranjem, saj je bilo tam že čisto preveč avtomobilov. Ura je bila nekaj čez deveto. Ravnal sem avto naprej in nazaj, potem pa je naenkrat počilo.
Zaklel sem. Fanta sta se končno zbudila.
»Pojdi pogledat, kaj se je zgodilo!« sem nejevoljno rekel Žigu.
Skobacal se je iz avta in si hladnokrvno ogledal situacijo.
Spustil sem šipo.
»No, kaj je?!« sem bil zadirčen. »Ni dobro,« je blago odkimaval z glavo.
Nisem vedel, ali se šali ali ne. Stopil sem iz avta in si vse skupaj ogledal še sam. Z zadnjo desno lučjo svojega avta sem zadel zadnjo luč tam parkiranega avtomobila in zlomljena plastika z obeh luči je ležala po tleh. Tudi nekaj dodatnih prask je bilo na obeh avtomobilih.
»Sranje,« sem zaklel, »da se mi je moralo to zgoditi navsezgodaj, sredi narave. Pa še prostora je bilo drugje povsem dovolj!«
Zdaj je iz avtomobila zlezel tudi Jan in si strokovno ogledal razbitine.
»No, zelo hudo ni. Nekaj plastike je šlo v nič,« je bil jutranje lakoničen.