Flamenko je zanj predvsem svoboda
Marco de Ana V Klubu Cankarjevega doma bo nocoj nastopil z glasbeno-plesnim performansom Zgodbe o pticah
Te dni je v Ljubljani priznani mojster flamenka Marco de Ana, ki bo nocoj v Klubu Cankarjevega doma odprl cikel večerov flamenka s plesno-glasbenim performansom Zgodbe o pticah.
Z mednarodno zasedbo – glasbenikoma Nikolo Zarićem in Carlosom Rondo – ter plesalko Urško Centa bo predstavil del tistega, kar, kakor pravi sam, čuti, ko pleše flamenko, ki je zanj predvsem svoboda, strast in brezmejnost. Nekaj, kar ruši ustaljene vzorce in na novo združuje različne elemente, ob čemer stopajo v ospredje osebne zgodbe. Tudi sicer deluje na presečiščih; glasbe in giba, tradicionalnega in iskanja novega, ter v spajanju različnih kulturnih okolij, iz katerih izhaja in v katerih deluje. Dunaj. Sevilla. London. Tokio. In po novem tudi Ljubljana.
Vaša povezava s flamenkom je nenavadna. Kako ste se srečali z njim?
Do dvajsetega leta sem živel na obrobju Dunaja, o flamenku nisem vedel veliko, razen da sem poslušal veliko glasbe, med drugim Camaróna in Paca de Lucío. Nekega dne sem se odločil, da bom šel iskat svoje korenine. Moja mama prihaja iz Hrvaške, oče iz Španije. Izbral sem Španijo, sedel na vlak in prispel v Sevillo. Seveda se flamenku v Andaluziji nisem mogel izogniti. Na sprehodu sem po naključju slišal glasbo iz studia (José Manuel Reina Gómez), kjer sem se začel učiti flamenko, ki me je začaral na vse načine. Je v meni, je moja zgodba, čutim ga v telesu. Sicer pa je flamenko zame najprej kultura in šele zatem individualna zgodba. Tudi sam sem glasbenik in od začetka gledam nanj kakor na spoj obojega, za vsem tem pa vedno stoji zgodba. Nanj sem začel gledati drugače in bolj eksperimentirati na tem področju po letu 2012, ko sem na festivalu Impulztanz na Dunaju predstavil svoj solo, velik vtis so naredila name tudi dela španskega vizualnega umetnika Pedra G. Romera.
Skoraj dve desetletji delujete tudi kot desna roka priznanega španskega koreografa Israela Gálvana. Kakšen jezik flamenka je vnesel in kako sodelujeta?
Flamenko kot zvrst je bil na primer zelo razvit in 'eksperimentalen' že v začetku 20. stoletja, potem je bil pod Francovim režimom dolgo potisnjen na raven tradicionalizma in nacionalne folklore. Od osemdesetih let se je zgodil velik preboj in od takrat je šel v veliko smeri ter doživel velik razpon, k čemur je med drugimi veliko pripomogel ravno Israel Galván. Predvsem sva prijatelja, poznava se zelo dolgo in sva skupaj naredila ogromno predstav. Sicer pa menim, da je Israel veliko pripomogel k temu, da se je flamenko 'posodobil' v smislu, da ne velja več samo za tradicijo, ampak se lahko vanj vsakič znova vpisuje drugo intimno zgodbo. Flamenko je z njim postal jezik za pripovedovanje, ki še vedno temelji na tehniki in širokem poznavanju vseh njegovih zakonitosti, da greš potem lahko od tam naprej. Lahko bi rekel, da je Israel flamenko osvobodil zgodovinske osi in ga s tem odprl za drugačne zapise. Sicer je sodelovanje z njim posebno; je zelo natančen in zahteven, znati se mu je treba prilagoditi.
Kako pa vi delujete v ustvarjalnem procesu? Ste tudi tako zahtevni?
Moje ustvarjanje za zadnjo predstavo je povezano s tem, kako iti še bolj konkretno v določene geste, figure, v še bolj natančno gestikulacijo. Glede metode gre ves čas za sočasno konstrukcijo in dekonstrukcijo ritma, atmosfer, vzorcev. Takoj ko nekaj postavim, hočem zatem to podreti in vzpostaviti nekaj novega. Ključna je nagla menjava ritma, tempa, hitrosti in vzdrževanje visoke ravni energije ves čas. Rad imam, da se stvari dogajajo hitro, da je ves čas prisotna energija, da se atmosfere spreminjajo, za kar je ključna glasba. Eden od glasbenikov, s katerimi trenutno delam, Nikola Zarić, je zelo kvaliteten, a ne prihaja iz okolja flamenka. Vem, kaj to pomeni, in da skupaj gradimo nove vzorce, je treba na odru ves čas komunicirati, se pogovarjati, preizkušati. Postopek nastajanja predstave flamenka namreč ves čas poteka v tesni komunikaciji z glasbo, ob čemer je zame pomembna hitrost uma in telesa.
Sama sem se lahko prepričala, da so vaše vaje energične, glasne. Ujela sem vas ravno med polurnim odmorom, nato ste nadaljevali delavnico. Kakšni ste kot pedagog?
Koreografski in pedagoški proces vidim ločeno. Ko delam predstavo, je pomembno vztrajanje, nenehno ponavljanje, iskanje, preizkušanje, kar je lahko zelo naporno. Ko pa delujem kot pedagog, mi je pomembno predvsem, da se ljudje dobro počutijo, da začutijo flamenko. Na delavnicah tukaj, v Sloveniji, imam okoli dvajset ljudi na skupino, ozračje je enkratno, dobro delamo, a sem na delavnicah tako do sebe kakor do drugih precej manj strog kakor na vajah.
Veže vas posebno sodelovanje z Urško Centa, ki v predstavi tudi nastopa. Kako se je vse skupaj začelo?
Čas med lansko karanteno sem preživljal v Mehiki, daleč od civilizacije, računalnikov in preostalega sveta. Res sem se odklopil. Nekega dne sem začel opazovati ptice nad sabo, njihovo komunikacijo, njihovo premikanje, kar je postalo osnovni motiv za predstavo. Fascinirala me je govorica ptic in njihovo vedenje, njihova surova lepota. Zatem sem navezal stike z Urško Centa, ki jo kot pedagog poznam že iz prvega gostovanja v Sloveniji, in tako se je začelo. Vsi soustvarjalci prihajamo iz različnih kulturnih okolij in različnih zvrsti, kar je zame svojevrsten izziv, čeprav sem sodelavce sam izbral. Pomembno se mi zdi, da delamo skupaj, saj plesa nikakor ne morem delati na daljavo. Zanima me prepletanje, ki poteka v živo in v dialogu, ter iskanje novih perspektiv. Flamenka se še vedno učim in mi pomeni predvsem svobodo.