Glasba je ritual od pradavnine
S projektom Čaralice bo zvečer nastopila na festivalu Druga godba
Raziskovalka zvokov in ljudskega izročila, pevka in zborovodkinja Zvezdana Novaković - ZveN je za mednarodni glasbeni festival Druga godba pripravila projekt Čaralice, posvečen naravi in oblikam starih verovanj.
Danes zvečer bo nastopila na vrtu Švicarije v ljubljanskem Tivoliju ob podpori Marka Črnčeca (klaviature) in Nina Mureškiča (tolkala in elektronika) ter ob spremljavi vokalov, tolkal in plesa Petre Prosen, Maje Zagmajster, Neže Janša, Sonce Menart, Zarje Menart, Kaje Horvat, Eve Mulej, Neže Bojović in Zarje Ferlinc.
Zvezdana Novaković - ZveN je na nedavni podelitvi Delove literarne nagrade kresnik nastopila s plesalko Urško Centa. Glas in gib sta gotovo najstarejši umetniški obliki človeškega izražanja. »Zadnje čase sem precej razmišljala o tem, zakaj v Čaralicah uporabljam toliko giba. Pa sem si dejala, da ne moreš peti nekaj ljudskega in stati pri miru. Glasba je bila vedno ritual, del nekakšnega čaščenja. Nato je ljudska glasba prišla na odre, postala je akademska kategorija. S tem je izgubila marsikaj. Zdi se mi pomanjkljivo, da glasbeniki ostanejo le pri glasbi in ne gredo še v kakšno drugo dimenzijo. No, pri klasični glasbi verjetno težko dodaš še kak performativni element, pri ljudski glasbi pa je to njen neločljiv sestavni del,« je povedala.
Pozdrav naravi in starim verovanjem
Projekt Čaralice je njen pozdrav naravi in oblikam starih verovanj, pri katerih je bila v središču čaščenja narava in ne človek. Povedala je, da smo še nedolgo nazaj bili močno odvisni od narave in smo z njo sobivali. »Danes to ni več tako samoumevno, saj nam je pandemija prikazala tudi apokaliptično različico našega bivanja in uničevanja narave. Oktobra lani je umrl Pavel Medvešček, ki je razkril veliko skrivnost, ki nam je odprla oči, da smo Slovenci znali sobivati z naravo, jo uslišati, jo poznati, tudi astrologijo, kemijo, fiziko, matematiko ter anatomijo človeka, tu govorim o zdravilstvu. Vse to smo dobro poznali, da smo lahko sploh preživeli. To me je navedlo, da najdem te stare verske spise, kolikor jih je še, in naredim rekonstrukcijo. Glede na to, da teh zaklinjanj in molitev ni v pesemski, notni obliki, ampak so le zapisi, sem si vzela svobodo, da sem jih uglasbila.« Zgledovala se je po starih ljudstvih, ki še morda nosijo to glasbo v sebi, kot so stare balkanske, gruzijske, ukrajinske in druge slovanske pesmi.
Čari magičnih besed
Čare zaklinjanja, izgovarjanja magičnih besed in še kaj je brez zadržkov prevzela tudi krščanska vera, ki nam je bila vsiljena. Tako je stara vera Slovanov v precejšnji meri tudi preživela oziroma si je podaljšala življenje. »Nedavno sem bila na ritualu starovercev. Glavna vodja sta bila Boris Čok in Marta Svetina in poklonili smo se bogu. Imenuje se Dajbogec, je kot sonce, je kot kres, je sila, ki daje moč naravi, moč življenju, da so tla rodovitna. Dajbogcu smo se poklonili tako, da smo vsi pretrgali kruh. En kos smo vrgli na kres. Tak obred še vedno obstaja v pravoslavni veri. Tudi pust je tak staroverski obred, ki mi je kot Ptujčanki zelo blizu, in vem, kaj so ti močno demonski zvoki zvonov. Tukaj res začutiš, da je to nekaj prastarega, in tega niso mogli izpodriniti.«
Glas in glasba gotovo delujeta ugodno in zdravilno na človekovo počutje. Zato smo jo vprašali, ali je glasba več kot le nizanje frekvenc. »Absolutno. Človeško telo ima vagusni živec, ki poteka po celotni hrbtenici in je povezan z glasilkami. Ko poješ samoglasnike, še posebej pa om, ga sprožiš in te ali požene v dir, da se boriš, ali pa te sprosti. Taka frekvenca je sproščujoča, zato je petje tako blagodejno. Če bi vsak dan skupaj peli in plesali, bi se zagotovo bolje počutili tako telesno kot duševno.«