Produkcijsko je na novo izumil Hollywood
Televizijski koncept nadaljevanke je prenesel v visokoproračunski film
V ponedeljek je v 92. letu umrl ameriški režiser Richard Donner. Po dvajsetletni televizijski karieri – režiral je nekaj epizod Območja somraka, Moža iz agencije U.N.C.L.E., Gilliganovega otoka, Perryja Masona
Dušan Rebolj
Donner je posnel legendarno grozljivko Znamenje ( The Omen), premierno predvajano leta 1976, in z njo začel dvajsetletni cikel zlasti pustolovskih in akcijskih filmov, med katerimi je bilo več uspešnic kakor ne. Tako s komercialnim uspehom kakor z avtorstvom nekaterih vodilnih primerkov eskapističnega filma osemdesetih in devetdesetih 20. stoletja se je poklicnemu kolegu in prijatelju Stevenu Spielbergu najmanj postavil ob bok, če ga ni celo presegel.
Popkulturni filmar
Donner se je kot hollywoodski ustvarjalec na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta – torej pripadnik generacije, ki je politično angažirani, svetovnonazorsko pesimistični in izrazno radikalni film sedemdesetih nadomestila s fenomenom 'blockbusterja' – najbolj definiral s prenosom televizijskega koncepta nadaljevanke v visokoproračunski studijski film. Kot režiser oziroma producent je spočel in soustvarjal filmske serije Znamenje, Superman, Smrtonosno orožje ter Možje X. Tako je s Spielbergom in Georgeem Lucasom produkcijsko na novo izumil Hollywood ter pripravil teren za morda edino filmsko zvrst, ki na novo izumljeni Hollywood še drži pri življenju – neskončne filmske tv-serije o superjunakih.
Z omenjenima režiserjema si je Donner delil tudi osnovno upodobitveno predpostavko. Ne glede na to, ali je snemal grozljivke, kriminalke, fantastične ali pustolovske filme, je bil do zadnjega zavezan pristnemu filmskemu čudenju. Ogled Donnerjevega filma je bil vedno selitev v skrbno oblikovan pripovedni svet. V teh svetovih so se likom dogajale reči, ki so bile morda strahotno nevarne, a so z dražem, z občutkom neraziskanega in novega, odstopale od vsakdana in kazale gledalcu nedostopne razsežnosti življenja. Donnerjevi filmi občinstvu niso nikoli bedasto mežikali. Niso se ironizirali oziroma glasno sklicevali na to ali ono aktualno značilnost sveta iz poročil. Gledati Donnerjev film je pomenilo oditi nekam drugam.
Natanko na to pripovedno načelo se navezuje citat Stephena Kinga, ki je v knjižnem pripovedništvu dosegel nekaj podobnega in ob približno istem času kakor Donner v filmskem: »Popkultura piše o navadnih ljudeh v izrednih razmerah. Literatura piše o izrednih ljudeh v navadnih razmerah.« Po tej opredelitvi je bil Donner izrazito popkulturni filmar (čeprav je vsaj Superman pripoved o izrednem človeku v izrednih razmerah). Eden od njegovih najbolj znamenitih filmov in eden od tistih, ki so tudi pri nas usodno zaznamovali ogromno otroških domišljij, je bil
Guniji. V njem je pahnil junake v res izredne razmere – v morskih votlinah, prepredenih s pastmi, morajo najti gusarski zaklad in hkrati bežati pred gangsterji. Toda njihovi značaji in vzgibi so navadni, kot le morejo biti. So dokaj običajni osnovno- in srednješolci in vse to počnejo le zato, da bi z zakladom poplačali hipoteke staršev ter preprečili preoblikovanje domače soseske v golfišče.
Ustaljeni motivi
Guniji vsebujejo tudi Donnerjev ustaljeni motiv snovnih virov, z odkrivanjem in interpretiranjem katerih junaki pridobijo tajno védenje. Dogajanje poganja zemljevid mrtvega pirata Enookega Willyja. Junaki morajo z njega razvozlavati šifrirane podatke, se z njihovo pomočjo izogibati pastem ter najti ladjo, na kateri sta zaklad in Williejevo truplo. Védenje seveda ni le tajno, ampak je tudi nevarno. Izkaže se, da je najden zaklad povezan še z zadnjo, najbolj pogubno pastjo. V enakem položaju – s podobnim dramskim učinkom – sta v Znamenju Damienov krušni oče Robert Thorn in fotograf Keith Jennings. Film je najbolj razburljiv, ko v njegovi drugi polovici raziskujeta Damienovo poreklo. Tudi njiju vodijo zapisi mrtveca, z odkritjem pa se izpostavita še veliko hujšim posledicam kakor iskalci Willyjevega zaklada. Pričevanja iz groba so odločilna tudi v Supermanu, vseh epizodah Smrtonosnega orožja, Božični zgodbi, Teoriji zarote in Časovni pasti.
Kadar v Donnerjevih filmih usodno oziroma nevarno védenje prenašajo živi ljudje, so pogosto ranjeni oziroma napol nori. Njegov najbolj znameniti lik te vrste je policist Martin Riggs v Smrtonosnem orožju, toda duševno načeti in obveščeni o nečem tajnem so tudi Jack Mosley v 16 ulicah – spet policist –, Leo McKern v vlogah Imperiusa v Ženski sokolu ter Carla Bugenhagna v Znamenju in Jerry Fletcher v Teoriji zarote (pravzaprav je Donner filmski javnosti podaril lik zmešanega Mela Gibsona). Navsezadnje, čisto pri sebi ne moreta biti niti Clark Kent in Etienne Navarski (eden od glavnih protagonistov v Ženski sokolu), razcepljeni osebnosti, ki najbližjim prikrivata resnico o svojih posebnih močeh.
Vsi našteti filmi so tudi filmi hitenja, drncev, hitrih voženj ter pregonov. Donner je pripovedi gradil na naglem minevanju časa in prostora, na gibanju in popotovanju. Njegovi liki odkrivajo zakopane skrivnosti, preganjajo in bežijo, zapuščajo preteklo življenje in začenjajo novo. Dinamika Donnerjevih filmov je vedno najprej časovna in prostorska, šele zatem dinamika odnosov in razmerij.
Skratka, čeprav je Richard Donner film pojmoval kot nekaj studijskega, produkcijskega, ekipnega, namenjenega ogledu, ga zlahka okličemo tudi za avtorja. Njegovi filmi odsevajo takšno enotnost pogleda in tematskih zanimanj, da jih ne moremo obravnavati drugače kakor kot celoto. Odsevajo videnje filma, ki delno res mineva zaradi ekonomskih in ideoloških premikov v sistemih filmske produkcije, a ga prizadevno ugaša tudi cinično in vsega preobjedeno občinstvo.
Donner je pripovedi gradil na naglem minevanju časa in prostora, na gibanju in popotovanju.