Prek mikrofona zlezeš v ušesa
Špela Kravogel V arhivu Radia Slovenija je več kot 4000 radijskih iger, z njimi dosegajo uspehe na mednarodnih festivalih
V arhivu Radia Slovenija je več kot 4000 radijskih iger, z njimi dosegajo uspehe na mednarodnih festivalih.
S šestimi termini na teden na dveh programih, Prvem in Arsu, ter od petnajstimi do dvajsetimi stvaritvami na leto je Radio Slovenija že od začetka edini pri nas, ki ustvarja in predvaja radijske igre. Zadnja premiera pred poletjem je bila Senekova Medeja … bom postala, za jesen je predvidena Suzana in dva starca Vinka Möderndorferja, nastala po istoimenski sliki Ejti Štih za knjigo Slike in zgodbe.
V preteklosti, sploh ko še ni bilo televizije, so ljudje ob radiu presedeli več časa ter znali bolj ceniti razvedrilne in umetniške vsebine, ki jih je ponujal. Danes je drugače; poslušalci radijske vsebine pogosto poslušajo sproti ali na zahtevo, koncentracija pa pada. »Vem, da so še ljudje, ki imajo radio doma in ga poslušajo v živo,« je prepričana Špela Kravogel, dramaturginja in režiserka, ki deluje v okviru uredništva igranega programa na Radiu Slovenija, veliko pa je odvisno od vzgoje in navad.
Radijska igra ima pri nas dolgo tradicijo. Poznamo pa tudi zvočne drame, pojavljajo se igrani podkasti … Kje je mesto radijske igre, kako bi opredelili ta žanr? Radijska igra je kompleksna umetnost. Danes se ji lahko približa marsikatera druga oblika, znanje s področja radijske igre je mogoče marsikje uporabiti. Je pa to vseeno določen žanr – lahko je kratka, dolga, dokumentarna, za otroke, eksperimentalna in ars akustika –, ki se ga ustvarja profesionalno in nastaja izključno na Radiu Slovenija, v uredništvu igranega programa. Za to so nujni profesionalni igralci, profesionalna besedila, profesionalni studii, mikrofoni, tonski mojstri in vešči režiserji, saj je posebnost radijske igre ta, da moraš vse, kar hočeš povedati, povedati z zvokom.
Poslušalci si ob tem sami ustvarjajo podobe, v nasprotju z gledališčem nimajo stika z igralci. Kako poteka režiranje zvoka, da dosežete želeni učinek?
Zvočna režija ali režija zvoka je speciična, tudi za igralca je to poseben način igranja. Vsi niso primerni za radio. Mikrofon je zelo občutljiv in zazna vsakršna občutja. Igralec se pred njim sicer premika, a si ne more pomagati s telesom. Tudi v radijski igri, tako kot v ilmu, režiserji uporabljamo kadriranje. Znotraj zvoka je mogoče vse. Ustvarjaš lahko realizem, kot v ilmu ali gledališču, ali pa čisto ikcijo; samostojen, imaginaren in nikoli viden svet. Pomembni sodelavci pri tem so tonski mojstri, kot jih imenujemo – meni je sicer ljubši izraz sound designer, ker lepše opiše njihovo delo. Ti so osnovni sodelavci režiserja od snemanja do obdelave posnetkov. Posnetkom človeških glasov – različni mikrofoni jih 'dojemajo' različno – v postopku montaže dodajamo efekte, atmosfere; posnet se jih gre lahko tudi na teren. Glasbo, če ni pisana posebej za radijsko igro, glasbena oblikovalka po dogovoru z režiserjem izbere v radijski knjižnici. Montaža povprečne radijske igre nam vzame približno dvajset terminov [po štiri ure], pri zelo kompleksnih je teh terminov več.
Je primernost igralca za nastop v radijski igri odvisna od tega, kako se sporazumeva z mikrofonom?
V ilmu rečemo, da ima nekoga kamera rada, torej je fotogeničen. Lahko bi govorili o avdiogeničnih glasovih. Za radijsko igro videz ni pomemben – pomembno je, kako je igralec slišati. Če bi zaprli oči in ljudi poslušali govoriti, bi bili presenečeni, saj glas in videz včasih ne gresta skupaj. Poleg tega mora igralec obvladati nianse. Radio, tako kot ilm, ne dopušča zares teatrske igre, mikrofon je, kot sem rekla, subtilna stvar. Na primer, igralca si, tako kot v ilmu, stojita nasproti in se gledata, a med njima je mikrofon in igrata 'na mikrofon'. Če gre za prizor, v katerem si bosta izpovedala ljubezen, to pomeni, da bosta lezla bliže mikrofonu in imela nekakšen ljubezenski odnos z njim, ne drug z drugim. Prek mikrofona poslušalcu zlezeš v ušesa.
Vse pa je posneto vnaprej?
V živo jih ne izvajamo. V starih časih so to počeli, Jurij Souček zna povedati, da so imeli v studiu debele gledališke zavese, ki so bile, kadar se je zgodilo kaj smešnega,
polne odtisov zob, ker se niso smeli smejati na glas. Souček je ustvaril zelo veliko vlog. O sebi pravi, da je bil član radijske družine in je, da je služil denar za družino, zgodaj zjutraj hodil vrtet plošče. Radijska družina so bili igralci, ki so imeli nekakšne redne pogodbe z radiem. Danes je drugače, produkcija ni velika in po tem ni velike potrebe.
V digitaliziranem radijskem arhivu je več kot 4000 radijskih iger. Kateri so njegovi največji zakladi? Pred leti smo razmišljali, da bi na zgoščenkah izdali antološki izbor radijskih iger, da bi jih v Nuku lahko katalogizirali. To je le dediščina naroda. Kar težko se je bilo odločiti, izbrati le nekaj iger iz bogatega arhiva. V starih radijskih igrah so jezik, način igre, režija zelo drugačni, prekrasno je slišati glasove velikanov Staneta Severja, Duše Počkaj … Z vsako novo generacijo sta način igre in režija bolj sodobna. Koncentracija pada. Kratka radijska igra traja okrog petnajst minut, vse drugo je dolga oziroma celovečerna, pri kateri ni priporočljivo preseči štirideset, petinštirideset minut. Na mednarodnih festivalih, na katerih tudi mi sodelujemo, in to zelo uspešno, so tudi daljše. Nam tega tudi programska shema ne dopušča. Včasih so bile nekoliko daljše, tudi mi imamo nekaj takšnih v arhivu, a danes so vedno krajše.
Radijska igra Treba bi bilo peljati
psa na sprehod je bila med finalisti na uglednih mednarodnih festivalih.
Za nas sta bili nominaciji nagrada, saj govorimo o festivalih na ravni oskarjev. Radijska igra v slovenskem jeziku, iz tako majhne države, s tako majhne radijske postaje, kot je Radio Slovenija v primerjavi z BBC, Arte, je najprej prejela nominacijo na Prix Italia, najstarejšem festivalu, ki pokriva radio, televizijo, glasbo in dokumentarne vsebine na obeh področjih, nato pa lani še nominacijo na Prix Europa, ki je najbolj eminenten, in uvrstitev med štiri inaliste. Prvič smo dosegli tako visoko uvrstitev na Prix Europa, kar je za nas enako, kot če bi prejeli trofejo. Zelo pomemben je tudi Prix Marulić na Hvaru, kjer smo pred leti tudi že bili uspešni. Njegov moto je
' old text revisited'; gre za priredbe starih besedil, za nova, sodobna branja. Potem sta tu še bienalni Prix Nova v Romuniji, ki zasleduje nove forme, in Prix Ex Aequo v Bratislavi, namenjen produkciji za otroke. Na vseh teh festivalih smo Slovenci ne glede na majhnost in speciike jezika zelo uspešni. Letos smo z dokumentarno igro Glas šakala prejeli nominacijo in posebno omembo na Prix Italia, jeseni pa bomo svojo uspešnost preverili še na drugih festivalih.
Kako je slišati dokumentarna radijska igra, je podobna igranemu dokumentarnemu filmu? Lahko je tako, lahko pa tudi še drugače. Dokumentarna radijska igra je lahko nekakšen klasični novinarski dokumentarec, reportaža na zanimivo temo z umetniškimi dodatki režiserja in tonskega mojstra. Lahko je igrano-dokumentarna, povsem dokumentarna, arsakustična – zvočno-glasbeno obdelana dokumentarna tema. Radijski dokumentarci so si zelo različni.
Kakšno je razmerje med besedili, s katerimi delate, ki so napisana izključno za radio, in tistimi, ki jih je treba temu mediju prilagoditi? Starejši kolegi se spomnijo časov, ko so avtorji pisali prav za radio. Imeli so natečaje za izvirno radijsko igro, kar skušamo obuditi. Včasih je bilo tega zelo veliko. Danes pa se režiserji znajdemo. Igre Treba bi bilo peljati psa na sprehod sem se lotila, ker sem na puljskem festivalu videla ilm in niti nisem vedela, da je bil osnova zanj večkrat nagrajen gledališki tekst. Po kontaktu z avtorjem in ureditvi pravic je bilo treba spisati priredbo, saj z gledališkim tekstom ne moreš v studio. Velikokrat delamo tudi priredbe slovenskih romanov oziroma predelave v scenarije za radijsko igro.
Scenariji radijskih iger imajo svoje posebnosti? Prej ste povedali, da teksti, ki jih dobite v roke, praviloma niso tako izčrpni in natančni kot scenariji holivudskih filmov, zato jih je treba z marsičim opremiti.
Znotraj scenaristike se na ilmskem področju že dogajajo premiki, scenaristi se šolajo in jih je vedno več, za radio, ki je bolj marginalno področje, pa jih je manj. Tudi pisec, ki zna pisati, potrebuje posebna znanja, da se prilagodi radijskemu mediju. Besedilom mora režiser še ogromno dodati. Avtor načeloma spiše le dialoge in didaskalije, a to je premalo. Da si režiser lahko pripravi režijsko knjigo, mora narediti zvočni scenarij, zapisati vse, kar se bo slišalo in podajalo zgodbo. Če bi bil najin intervju del radijske igre, bi ga lahko posneli v studiu. Da vse, kar slišiva okrog sebe, lahko postane resnično, bi morali dodajati. Če sediva tu, kjer slišiva od ptičev do pogovora pri sosednji mizi in avtomobilov, to zbuja neki občutek, če se prestaviva v Turjak ali na Trubarjevo domačijo, kjer je narava in tečejo potočki, bo poslušalec izrečeno dojel drugače, ker gre za psihologijo zvoka.
Poslušanje torej poslušalcu veliko da … Nazadnje ste imeli premiero igre Medeja … bom postala po Senekovi predlogi.
Medeja je bila zelo zahteven projekt in tudi od poslušalca zahteva več kot na primer Treba bi bilo peljati psa na sprehod, ki te, če zapreš oči in poslušaš – po mojem mnenju najbolje s slušalkami, ker takrat zvok nemoteno pride do tebe in ujameš vse nianse –, lahkotno zapelje v drug svet. Radko Polič je dejal, da je radijska igra forma, ki omogoča še več domišljije, je bolj odprta in ima še večji učinek kot knjiga ali ilm. Književnost dogajanje opisuje, radio pa te postavi vanj in ti ga zvočno pričara. Zvok je zelo sugestivna stvar in je, če gledamo percepcijo emocije, veliko močnejši od tega, kar zaznamo z očmi.
Na 1. in 3. programu Radia Slovenija, Prvem in Arsu, radijske igre predvajajo šestkrat na teden, navadno zvečer. Tri igre so dolge, dve kratki in ena otroška.
Veliko pozornosti na nacionalnem radiu namenjajo tudi otroškemu programu in navajanju otrok na poslušanje zvočnih vsebin. Ob radijskih igrah za otroke so zrasle generacije Slovenk in Slovencev.
Trenutno je v postopku montaže še zadnja radijska igra, ki ste jo posneli pred poletjem, Suzana in
dva starca Vinka Möderndorferja. Besedilo me je takoj navdušilo, ker je zelo intrigantno. Šele po prvem branju sem izvedela, da je nastalo na podlagi slike Ejti Štih. Ko sem videla še sliko, mi je, moram reči, začelo 'na polno dogajati'. Nastala bo zelo zanimiva igra, poleg tega bo prva pri nas, posneta na način binaural. Poslušati jo bo treba s slušalkami. Klasičen stereozvok prihaja iz levega in desnega zvočnika, binaural pa ustvarja zvočni svet, kot bi ga slišali brez zvočnikov in drugih pripomočkov. Vesela sem, da sta vlogi starcev, ki opazujeta Suzano, sprejela Radko Polič in Boris Cavazza. Na sliki je ogromno mesenosti, zato sem v scenarij dodala vezni tekst in poklicala Majo Martino Merljak, ki ima erotičen in zapeljiv glas, nato pa smo s tehnologijo binaural posneli še Suzano, o kateri onadva govorita in jo opazujeta. Čeprav je Suzana nema vloga, jo bomo vsekakor prvoosebno slišali in doživeli.