Zapuščina kralja instagrama
Borut Pahor Trofejni politik, ki je predsedoval državnemu zboru, vladi, zdaj pa državi, vstopa v zadnje leto mandata
Lakmusov papir za strukturne spremembe slovenske politike je politična kariera Boruta Pahorja, ki vstopa v zadnje leto drugega predsedniškega mandata, ki bi ga moral ustoličiti na položaj očeta naroda. A nekdanji perspektivni kader partijskega podmladka, pozneje zagovornik slavne tretje poti, prvak SD in predsednik vlade se je zavestno odločil, da gradnji svoje podobe – od tod vzdevek kralj instagrama – da prednost pred vsebinskimi intervencijami v razklano slovensko politiko. »S tem ko Pahor prazni politični prostor, omogoča strankam, ki imajo avtoritarno, populistično in desno agendo, da začnejo nagovarjati nekaj, kar je bil včasih delavski razred,« ugotavlja sociologinja dr. Deja Crnović. Uroš Esih
Kaj je politična zapuščina Boruta Pahorja? Kako je politik v svoji dolgi in formalno bleščeči politični karieri pomagal preoblikovati slovensko politično krajino? Kot kaže, je bil kralj instagrama predvsem ključen soustvarjalec regresivnih in depolitizacijskih procesov v slovenski politiki. »Pahor je pred volitvami za predsednika republike eksplicitno rekel, da ne kandidira za papeža. S tem se je odrekel temu malo političnega, kar še omogoča funkcija predsednika republike v zameno za to, da se pojavlja, da vemo, da ga imamo, ne vemo pa, zakaj ga imamo,« je o kralju instagrama, ki se je zavestno in načrtno odpovedal temu, da bi bil moralna avtoriteta na položaju predsednika republike, kar mu neposredna izvolitev nedvomno omogoča, povedala sociologinja dr. Deja Crnović, ki se je v svojem delu Politika kot medijski performans ukvarjala s študijami slovenskih politikov, med drugim seveda s Pahorjem. Raziskovala je vlogo performativnosti spola in razreda v razmerah, v katerih je najbolj sprejemljiva politika »sredinska« oziroma »neideološka« in v katerih se v ozadje potiska politično delovanje, v ospredje pa personalizirano uprizarjanje spola, razreda in tudi narodnosti.
»Pahor ni edini, ki to počne, je pa res, da politični prostor najbolj brutalno depolitizira. Vedno relativizira kakršnokoli politično delovanje s tem, ko govori o kompromisu in iskanju kompromisa za vse. To je nasprotno od politike. Politično delovanje zahteva ideološko ozadje, sicer ni politično delovanje, ampak lobiranje,« je jasna Crnovićeva, ki meni, da je Pahor najbolj zaslužen za to, da se je celotno politično polje v Sloveniji premaknilo na sredino, kar služi le še kapitalu.
Pahorjeva politična zapuščina gre v smeri depolitizacije političnega prostora. »Odkar je Pahor prevzel SD, takrat ZLSD, deluje v smeri, ki ji on pravi modernizacija stranke, v resnici pa gre za odmik od prejšnjega sistema, demonizacijo komunizma in vsega, kar naj bi bilo preveč levo,« je dejala Crnovićeva. Ko je Pahor še pred prelomom tisočletja začel modernizacijo SD, si je prizadeval za to, da se stranka pomakne na sredino. »To je počel že kot premier, najbolj vidno pa je bilo v njegovi kampanji za predsedniške volitve, ko se je popolnoma umaknil od kakršnegakoli političnega opredeljevanja. S svojim medijskim performansom, ko dela medijsko domnevno zanimive stvari, polni medijski prostor s svojo medijsko pojavo in prazni prostor političnega. Pahor se je takrat odrekel izrekanju o čemerkoli.«
Spomnimo se predvolilne akcije Skupaj za skupno, v kateri je Pahor leta 2012 v okviru svoje predsedniške kampanje opravljal 46 različnih poklicev. Kidal je gnoj, obrezoval drevje, pomagal smetarjem, polagal asfalt in v frizerskem salonu umival lase. Nje
gova transformacija je bila med volivci dobro sprejeta. »Pahor je postal pravi moški. Distanciral se je od svoje narcisoidne moškosti, ki je nekoč služila kot prikaz progresivnosti njegove stranke, hkrati pa se je približal družbenemu razredu večine volivcev in volivk. Iz vedno bolj osovražene elite se je prestavil med navadne ljudi v uniformah, ki med podiranjem dreves govorijo o »podiranju bab«, v slogu prave delavske moškosti poudarjal solidarnost in upanje, šarmiral ženske, jim obljubljal, da pride tudi na dom, in tako uprizarjal spogledljivo, retrogradno moškost,« je v svojem delu Politika kot medijski performans analizirala Crnovićeva.
Iluzija, da je neškodljiv politični akter
»Važno je, da se tvoja podoba širi. Živimo v družbi spektakla, kjer je važno, da si viden, vsebina pa ni več pomembna,« Pahorjevo pojavnost na instagramu, ključnem socialnem omrežju aktualnega predsednika republike, analizira antropolog dr. Dan Podjed, avtor študije Videni: zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo.
Ko sta z Ajdo Pretnar analizirala Pahorjev proil na instagramu, sta ugotovila, da so ključne tri kategorije, pri čemer prednjači Pahorjevo uprizarjanje domačnosti – da je ljudski človek, da se pokaže kot zguban, zraven pa zapiše, da ni zguba. Pahor se veliko pojavlja tudi na družinskih fotograijah. »Družina je v Sloveniji očitno izjemno pomembna vrednota. Kadarkoli je Pahor ob svoji fotograiji objavil ključnik #družina, so bile njegove objave bolj všečkane in bolj širjene. Ko je objavil stare fotograije s svojim otrokom ali partnerko izpred dvajsetih let, je število všečkov poskočilo,« opaža Podjed. Tretja, mogoče najpomembnejša kategorija pa so ekstremne objave, ki po njegovo ne sodijo nikamor. Ena takšnih je Pahorjeva znamenita fotograija, ko v obleki stoji na supu.
Najbolj so Pahorjevo predsedovanje zaznamovale izstopajoče, nenavadne, ekstremne fotograije. »V poplavi posnetkov moraš izstopati z nenavadnim,« opozarja Podjed. Ko govorimo o ekstremnosti vizualnih Pahorjevih objav na instagramu, se takoj ponudi vzporednica z ekstremnim komuniciranjem predsednika vlade Janeza Janše na twitterju. Podjed ugotavlja, da morajo biti politiki tako pri vizualnem kot besednem komuniciranju ekstremni, da nagovorijo volivce.
Sta si pa Pahor in Janša blizu na twitterju. Oba imata več kot 80.000 sledilcev. »Marsikdo misli, da je Pahor kralj instagrama, Janša pa je maršal na twitterju, maršal Twitto. Pahorjeve objave na twitterju so strašno dolgočasne v primerjavi z Janševimi, ki z vsako besedo zatrese Slovenijo, predvsem nasprotni politični pol,« opaža Podjed in izpostavi dilemo, ali je twitter kot medij spremenil Janšo ali obratno.
»Največja prevara Pahorjevega delovanja je v tem, da deluje zelo benigno. Z objavami na instagramu ter prej na facebooku in spletu ustvarja iluzijo, da je neškodljiv politični akter, ki ga zanimata samo itnes in njegova telesna pripravljenost pa da se ima ino. Hkrati pa ima benigno uprizarjanje zelo resne posledice,« opozarja Crnovićeva in dodaja, da vsak politik, ki deluje sredinsko, odpira prostor za skrajno desnico. Pahor je to počel vso svojo kariero.
»Pahor dela prostor za Janšo. S tem, ko prazni politični prostor, omogoča strankam, ki imajo avtoritarno, populistično in desno agendo, da začnejo nagovarjati nekaj, kar je bil včasih delavski razred,« ugotavlja Crnovićeva in dodaja, da izraz delavski razred nadomeščajo z narodom oziroma Slovenci. To pa je po njeno skrajna posledica depolitizacije, ki se dogaja povsod po svetu. Levi diskurz se namreč umika iz političnega prostora, prostor pa se daje skrajnemu desnemu diskurzu, ki je edini, ki še karkoli nagovarja v političnem smislu.
»Če gledamo kariero v celoti, bi rekel, da je briljantna. V politiko je bil rekrutiran znotraj partije. Uspešno je prestal preobrazbo. Razmeroma mlad je postal predsednik stranke in kasneje zmagal na parlamentarnih volitvah. Leta 2012 se je zgodila prelomnica, takrat ga je na položaj predsednika republike izvolila neka druga legitimnost, in to je legitimnost Janeza Janše,« pa rojstvo političnega zavezništva med Pahorjem in Janšo oriše politični analitik dr. Alem Maksuti.
Janši zavida kult osebnosti
Pahorjeva politična kariera je torej kariera političnih transformacij. »Do določene mere je deloval tudi kot konformist. Predvsem v predsedniškem mandatu, kjer je ves čas poskušal iskati neko ravnotežje znotraj politične scene. To se je videlo predvsem pri predlogih za imenovanje ustavnih sodnikov, kjer je ves čas kalkuliral okrog vsakokratne večine v državnem zboru,« meni Maksuti in dodaja, da je Pahorjevo kariero najbolj zaznamovala fascinacija s političnim stilom, kot ga ima Janša. »Pahor je na to ljubosumen. Čeprav je imel vse možne politične funkcije v državi, med svojimi volivci ni bil nikoli tako priljubljen kot Janša. To je nekaj, kar politike najbolj boli. Poleg vseh funkcij, ki jih je imel, je zanj nedosežen položaj božanstva, kulta osebnosti, ki ga Janša uživa med svojimi podporniki.« K temu Maksuti doda, da se je Pahorju na politični poti odpovedalo veliko ljudi, kar ga je determiniralo, da se še bolj približa konceptu Janševega razmišljanja sam proti vsem.
Kakšna je torej dediščina Pahorjevega predsedovanja, predvsem pa njegove politične kariere? »Pahor je razvrednotil funkcijo predsednika republike, saj je večino časa napačno ocenjeval politično situacijo. Predvsem pa sta ga vodili konformistična težnja po lastni priljubljenosti in težnja po iskanju kompromisa za vsako ceno,« odgovarja Maksuti. Kupil je tezo desničarjev, ki je trenutno aktualna tudi na sredini političnega prostora, o enotnosti naroda in nacije: »Kar pomeni, da nikoli ni bil levičar, ki bi razumel idejo o razrednem boju, ampak je bil njegov poudarek na narodu kot homogeni enoti, to pa je podlaga za nacionalizem in seveda za desno politiko. Tukaj Pahor dela napake, saj meni, da lahko pomiri Janeza Janšo s celotnim svetom.« Poleg tega Pahor po njegovo nikoli ni vlekel političnih potez brez kalkulacij, kar pomeni, da ni bil privrženec lastnih prepričanj, ampak vedno ujetnik javnega mnenja in odnosa do Janše.
Da se je Pahor odpovedal moralni avtoriteti, je bil ključni minus njegove kariere, pravi Maksuti. S tem je po njegovo razvrednotil predsedniško funkcijo, moralni položaj očeta naroda pa žrtvoval za zdravljenje lastnih frustracij. »Predsedniško funkcijo je konformistično usmeril v sledenje javnemu mnenju in zadovoljevanje lastnih potreb in frustracij, ki se najbolj manifestirajo v tem, kar počne na instagramu,« pojasnjuje Maksuti. Iz potencialnega levičarja znotraj komunistične partije, socialnega demokrata in popotnika po tretji poti je Pahor po Maksutijevem mnenju na koncu postal desničar: »Privolil je v nacionalistični diskurz o narodu kot homogeni enoti in skupni spravi.«
Pahorju se – tako Maksuti – ni uspelo vzpostaviti kot oče naroda. »Pahor je nesrečna igura na obeh straneh. Naprej je razočaral večino tistih, ki so ga leta 2008 popeljali do zmage na parlamentarnih volitvah. Po drugi strani pa mu druga polovica, ki ga je leta 2012 ustoličila za predsednika, nikoli ni verjela, ni ga vzela za očeta naroda. Pahor je izgubil na obeh polih. Na levem je popolnoma izgubil, na desnem pa nikoli ni bil zares priljubljen, ker je tam osrednja igura Janša,« meni Maksuti.
»Zagotovo. Pahor se odpoveduje alternativi, ker samo demonizira politiko, iz katere je izšel. On in njegova nekdanja stranka SD de
monizirata ideje, iz katerih so izšli. Gotovo je soodgovoren, če ne najbolj odgovoren,« na vprašanje, ali lahko Pahorju pripišemo sokrivdo za regresivne procese v slovenski politiki, ki si jih še pred desetletjem nismo predstavljali, odgovarja Crnovićeva.
Po Pahorju Antipahor
Milan Kučan, Janez Drnovšek in Danilo Türk, Pahorjevi predhodniki na predsedniški funkciji, so veljali za klasične politike, Pahor je odnos do predsedniške funkcije in njeno izvajanje obrnil na glavo. Tako kot je običajno, se zastavlja vprašanje, ali po Pahorju sledi novi Pahor na predsedniški funkciji. »Ne. Kdor bo izbral strategijo Antipahor, ima veliko možnosti. Zavzeti se mora za moralno držo, dosledno spoštovanje ustave in zakonov, potrebuje izjemno jasno stališče do polpretekle zgodovine in NOB. Tisti, ki bo funkciji vrnil vse tisto, kar je Pahor na njej erodiral, bo naslednji predsednik republike,« je prepričan Maksuti.
Pahor je za slovenske razmere vplivnež, saj ima na instagramu več kot 100.000 sledilcev. Bi lahko po politični karieri, ki bi se po naravni poti morala končati z drugim predsedniškim mandatom, živel od zaslužkov na instagramu? Bi bilo to logično nadaljevanje zdaj že prevladujoče instagramizirane politične kariere? »To bi bilo zabavno nadaljevanje njegove kariere, ampak v to ne verjamem, saj je 128.000 sledilcev zelo skromno število v svetovnem merilu. Kim Kardashian in Christiano Ronaldo ter drugi zvezdniki jih imajo po 100 milijonov. Zavedati se tudi moramo, da je kruh slovenskih influencerjev zelo trd. Zaslužijo razmeroma malo, ker lahko vplivajo le na slovensko občinstvo,« odgovarja Podjed.
Dodaja, da je Pahorjevo predsedovanje izjemno zaznamovalo slovensko politiko in izjemno težko bo kdo stopil za njim v njegove čevlje. »Klasičnih predsednikov si ne predstavljam več. A za Donaldom Trumpom je prišel Joe Biden,« meni Podjed in dodaja, da smo, kot kaže, šli čez prag digitalizacije in vere v to, da je vse, kar vidimo na zaslonu, resnično najpomembnejše, bolj kot izično življenje. Meni, da spet prihaja doba, ko bosta imela večji pomen analogno in vsebina.
Druga, slabša možnost pa je, da na predsedniški položaj dobimo človeka, ki bo še bolj ekstremen od Pahorja. »To pomeni, da bi po kralju instagrama dobili cesarja tiktoka. Tiktok je tisto, kar moramo najbolj spremljati, saj je medij, ki ga bodo politiki kmalu uporabili za svojega.«
»Od Pahorjeve podobe je ostala samo še lupina, školjka, bisera, ki naj bi bil v školjki, pa ni več. Nekdo bo moral dati biser ljudem na drug način. Ljudje imajo tega dovolj, desetletje in pol dobe jaza, ko smo bili res osredotočeni nase, se končuje. Čas je, da se ozremo okrog in pogledamo ljudem neposredno v oči, ne skozi kamero, ter poskušamo razumeti, kaj oni hočejo,« v idealističnem tonu sklene Podjed.
Od Pahorjeve podobe je ostala samo še lupina, školjka, bisera, ki naj bi bil v školjki, pa ni več.
Dan Podjed
Pahor ni edini, ki to počne, je pa res, da politični prostor najbolj brutalno depolitizira.
Deja Crnović
Predsedniško funkcijo je konformistično usmeril v sledenje javnemu mnenju in zadovoljevanje lastnih potreb in frustracij.
Alem Maksuti